Festival Pranger, ki združuje poezijo, kritiko in prevod, je eden najpomembnejših pesniških festivalov pri nas. Edinstven je tudi v evropskem kontekstu, saj je to edini kritiški festival v Evropi. Osrednje dogajanje je bilo tokrat prvič na novi lokaciji, v Radovljici. Organizatorji so z letošnjo izvedbo tega tradicionalnega festivala zelo zadovoljni, saj so bili vsi dogodki lepo obiskani, radovljiški partnerji pa so jih sprejeli z odprtimi rokami. Pesnica in prevajalka Lucija Stupica je ena izmed začetnic Prangerja, ki danes živi in ustvarja na Švedskem. Imela je dober, tudi nekoliko čustveni razlog, da se za kratek čas vrne domov, saj je bila na Pranger povabljena kot ena izmed gostujočih pesnic. Povedala je: »Pranger se je razvil v festival s takšno osebnostjo, kakršne smo si želeli – v svojem bistvu gre za srečanje, za dragoceno izmenjavo, tudi kritiko. Čeprav je slednja kdaj tudi ostra, se ta vedno, ko se napne, tudi razpne. Bolj kot debatiranje je v ospredju dialog, za katerega ni nujno, da se v njem vsi vedno strinjamo, ampak da drug drugemu razpiramo nove poglede.«
Od kritike je odvisna prihodnost
V petek je v dvorani radovljiške graščine ob spremljavi srednjeveške glasbe potekalo tradicionalno branje poezije. Med nastopajočimi je bila tudi Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica za slovensko književnost na ljubljanski filozofski fakulteti. Kljub temu da piše že veliko let, je svoj pesniški prvenec Drevo Delfin izdala lani. Zbirka je bila letos med finalistkami za Veronikino nagrado. Zupan-Sosičeva je prepričana, da ne smemo izgubiti upanja nad besedami, zlasti tistimi, ki tvorijo substanco poezije, saj lahko v človeku utrnejo kaj veličastnega. »Besede lahko delujejo tudi šele čez nekaj časa. Mi vsi smo včasih nepotrpežljivi, menimo, da ko nekaj izrečemo, se mora takoj nekaj spremeniti, a kdaj moramo razmišljati tudi dolgoročno.« Sogovornica meni, da je Pranger dragocen ravno zato, ker lahko svoja mnenja, izkustva in ljubezen do poezije na mestu samem med seboj delijo tako pesniki, kritiki kot občinstvo. Poezija nas uči čustvovati. Čustva niso grda beseda. »Pesem so najprej čustva, šele potem razum. Zato je Freud, še prej pa Jung, rekel, da se zdravimo s simboli. S poezijo se v bistvu zdravimo.«
Ko pride do kritike, je Zupan-Sosičeva precej kritična, saj kritika, kot jo učijo v predavalnicah, izginja. Kritiki naj bi bili po definiciji najbolj izučeni bralci. »Danes prevladuje piarovstvo. Proti piarovstvu nimam nič, a brez kritike bomo ostali na isti stopnji ali pa bomo nazadovali. Najbolj vesela sem, če mi kdo dobronamerno pove kaj negativnega, tega res ne zamerim. Če te samo hvalijo, si sicer vesel, a tako ne napreduješ, ne razmišljaš. Sploh mladi, ki začnejo ustvarjati, bi morali biti deležni zares poglobljenih kritik, ne pa samo trepljanja po rami s strani prijateljev, predvsem pa založnikov.« Kritika danes je na zelo nizkem nivoju, je prepričana Alojzija Zupan Sosič. To se pozna tudi v medijih, kjer kritika umira na obroke, zlasti zoper kakšne uveljavljene umetniške institucije, ki v svojo javno podobo veliko vlagajo. »Cankar, ki je prav tako pisal kritike, je znal skritizirati svoje prijatelje, kar je pomenilo, da se je njegov prijateljski krog ožil. A dober prijatelj ti bo povedal tudi, ko bo kaj narobe. Le s kritiko na vseh področjih, ne samo v kulturi, bomo napredovali. Brez nje ostajamo na istem mestu.«
