Koncept festivala poznam, nekaj let sem bila tudi v programskem svetu. Skozi leta se je marsikaj spremenilo, festival je premaknil svoj fokus s perspektivnih na uveljavljene avtorje. Izbirala sem po ključu tega, kar je trenutno najbolj vznemirljivo na evropskih tleh, ameriško in angleško govorno področje pa sem prepustila Ilyi. Svoj izbor sem skušala tako nacionalno kot generacijsko uravnotežiti, tudi z detekcijo tokov v poeziji v posameznih državah. Na Švedskem je denimo v zadnjih letih postalo pomembno, da se poezija čim bolj politično angažira, da je občutljiva na socialno problematiko. Pri izboru sem bila omejena tudi z avtorji, ki so na festivalu že nastopili, kar nekaj jih je, ki danes tvorijo sam vrh svetovne poezije. Potem so tu tisti, ki se festivala ne morejo udeležiti ali pa se za njih ne da pridobiti sredstev za kritje stroškov letalskih kart. A vse to seveda ne sme vplivati na kvaliteto izbora. Zanimala me je poezija, ki se dotika družbenih nepravic, razlik, odnosov in kot takšna odzvanja skozi posameznika, oblikuje svoj jezik.
Kaj vas pritegne pri pesnikih, ki ste jih izbrali?Izbor je potekal povsem drugače kot prej v programskem svetu, ko nas je sodelovalo več in je vsak predlagal svoja imena, o vsebini pa se nismo nujno temeljito posvetovali. Tokrat sem se morala zanesti le nase. Nekatere pesnike sem že slišala v tujini, potem sem iskala prevode pesmi v angleščino. In v tem je ključ izbora. Reči si moram, ja, to je poezija, ki je vznemirljiva in bi jo rada slišala in brala prevedeno v slovenščino, poezija, ki kaže, kako se pesnica, pesnik odziva na družbeno situacijo v prostoru, kjer ustvarja. Obrnila sem se tudi na svoje kolege, prevajalce in poznavalce posameznih nacionalnih literatur. Do Jane Bodnárove sem prišla prek njenega slovenskega prevajalca. Prek švedskega prevajalca in poznavalca madžarske literature sem prišla do Dénesa Krusovszkyja, ki je ta čas bržkone eden najzanimivejših pesniških glasov na Madžarskem. Z nežno radikalnostjo raziskuje razsežnosti bivanja, fragmentarne človeške odnose in situacije ter črpa tudi iz zaledja gejevske kulture.
Kaj vas prepriča pri neki poeziji? Zakaj je pomembno, da slišimo prav pesnike, ki ste jih izbrali?Celota. Tako poezija kot tudi drža pesnika, iz katere poezija izhaja. To se lahko kaže skozi družbeni angažma, nastop ali zgolj tekstualno. Tako celostno držo zaznam na primer pri Italijanki Sari Ventroni, novinarki, feministki in, kot ocenjujejo italijanski kritiki, eni izmed najbolj neodvisnih, samosvojih umetnic zadnjih let. Sicer pa mora poezija bralcem odpirati neke nove perspektive, razmišljanja, ki so morda že v nas, jih nadgrajevati. Poezija me navduši, ko mi odpre neki ventil, ko me spremlja še vsaj en dan, me provocira, lahko o njej razmišljam in potem to nadgradim v lastnem doživljanju.
Kaj vam je v pesmi pomembnejše: njena zvočna podoba, oblika, sporočilnost, idejno ozadje, prepričljivost branja, prezenca pesnika na odru?Zame vsebina. Je pa pri teh kratkih nastopih, ko slišimo le nekaj pesmi, zelo pomembno, kaj pesniki preberejo in kako nastopijo. Zvočna poezija in razni performansi so že dolgo del pesniške kulture in nedvomno se zgodi, da so zvočno, performativno zanimive pesmi tudi sporočilno močne. A kot bralki mi je to še vedno najpomembnejše – vsebina.
Kje se vsebinsko gibljejo pesniki, ki jih bomo slišali letos?Mislim, da ima večina bivanjske tematike, prisotno pa je tudi izražanje odnosa do sveta, neke drugačnosti, močnega samozavedanja, nedvomno socialni angažma. Mislim, da gre večinoma za poezijo s poudarjeno individualno močjo, ne močjo množice.
Mnogi pesniki znajo nastopati. Poezijo odlično odrecitirajo ali pa jo na odru kar zaigrajo. Zdi se, da imajo taki pesniki prednost pri povabilih na festivale, s čimer pa se po krivem verjetno kdaj spregleda kak glas, ki je sicer v nastopu umerjen, a morda pesniško celo boljši.Najbrž je sistem tako nastavljen, da je treba ugajati občinstvu. O tem sem veliko razmišljala, ko sem bila pred dvema letoma povabljena na stockholmski mednarodni festival. Romunski avtor Mircea Cartarescu in jaz sva se znašla med tistimi, ki so svojo poezijo zgolj prebrali, na drugi strani pa so bili tisti, ki so, če se izrazim glasbeno, svojo poezijo izvajali. Osebno me zanima rezultat festivala in to, kaj ostane za njim, po možnosti v obliki knjig. Tistih deset minut pogosto ni dovolj, da bi dobili dober vpogled v poezijo. Da je poezija dobro napisana in prebrana, je zagotovo najboljša kombinacija, a osebno me bolj kot forma zanima vsebina.
Včasih to naredi uslugo poeziji – kadar nastop poživi pesmi, ki sicer ne bi bile nič posebnega.Festivali so seveda neke vrste literarne razprodaje, kjer se vsak avtor trudi po svojih najboljših močeh, da bi bil opažen.
Ste bili kot obiskovalka Dnevov poezije in vina doslej vedno zadovoljni oziroma navdušeni nad pesniki, ki ste jih slišali?Ne, sploh ne. So bili kakšni večeri, ko sem prišla z užitkom poslušat, a sem se na koncu spraševala, kdo je nekega pesnika sploh povabil. Na mnogih festivalih se zgodi, da nekateri pesniki pridejo po nekem nezanesljivem priporočilu. Zato je oblika s selektorji morda pogumnejša za organizatorje, a nekako z imenom in priimkom poskušaš jamčiti za izbiro. In če je izbira slabša, se vsaj ve, kdo je krivec (smeh). Pri programskem svetu se odločitve mnogokrat skrijejo v skupino ljudi, lahko pridejo na plano neki čisto osebni interesi pri povabilih. Nekdo nekje drugje pričakuje protiuslugo, dela se trgovina, žal literatura na to ni imuna. Ne izključujem, da pri selektorjih ni podobna reč, a vsaj zase lahko trdim, da ni tako.
Kako vidite tranzicijo festivala iz medanskega v ptujskega?Sama sem simpatizirala z obstojem v Medani, ker sem bila pač zaljubljena v tisti prostor, Mediteran na obzorju. Smo ljudje, ki smo do sprememb bolj občutljivi. A kljub temu ugotavljam, da se je festival čudovito integriral v Ptuj. Poezija je urbana zadeva in mislim, da sodi v ta prostor. Povsem me je fasciniralo, koliko ljudi pride poslušat in kakšna tišina je. Takšni festivali kar nekako sodijo v mesta, se vam ne zdi? Sploh pa mesta kar kličejo po tovrstnem kulturnem oživljanju. Tudi za poezijo je to bolje, saj je populacija koncentrirana in prinese več poslušalcev.
Kako se ptujski festival razlikuje od podobnih po svetu?Festivalsko vzdušje. Mislim, da organizatorje zanima, kaj si poslušalci mislijo, kar se kaže v tem, da publiko pridobivajo, ne izgubljajo. Marsikje v tujini nimajo mesta s takimi festivali ničesar. Namenjeni so literaturi in literatom. Obiskovalec plača vstopnico, dobi tri ure programa z odmorom za osvežitev in potem se ljudje razidejo. Ni niti prostora, kjer bi se ljudje srečali in pogovorili o slišanem. Včasih se res na kakem festivalu zdi, da si sam sebi namen. Prideš tja, prebereš tistih nekaj pesmi v petih minutah in odideš. Na Ptuju je družabna in sproščena atmosfera duša festivala.
