Otroci socializma, zapuščeni kot Minotaver

Intervjuji se običajno začnejo z vljudnostnim vprašanjem »Kako ste?«, toda ob srečanju z Gospodinovom se mu raje ognite. Daleč od tega, da bi bil gospod vzvišen in neprijazen, a v svojem drugem, precej avtobiografsko obarvanem romanu Fizika žalosti, ki je bil pod okriljem Fabule pravkar preveden v slovenščino, celotno poglavje posveti razmišljanju, kako strašljivo je omenjeno vprašanje.

Fizika žalosti, ki preizkuša meje romanesknega žanra, prek kalejdoskopskih podob lovi izseke iz 20. stoletja, največ prostora pa odmeri času socializma. Bralca popelje v preteklost skozi oči dečka, ki ima zmožnost močnega vživljanja v zgodbe drugih. Na ta način se rišejo drobne, intimne pripovedi, ki pa veliko povedo o človeku. »Fizika žalosti ni klasičen roman, toda v realnosti nihče ne živi klasičnega življenja,« se pošali Gospodinov, ki je mojster opisovanja prezrtega, zamolčanega in samoumevnega.

Socializem predstavlja polovico mojega dosedanjega življenja in vesel sem, da je tako, saj moja generacija lahko zdaj stopi nazaj, izven socializma, in ga reflektira. Pisati sem začel, da bi povedal vsakdanje zgodbe iz tega obdobja, tako zgodbe svojih staršev in starih staršev kot tudi lastne spomine. Spomnim se recimo, da smo pomaranče in banane okusili le v času novoletnih praznikov, saj smo jih le takrat lahko kupili – in še to le en kilogram, kar je bila velika travma za nas otroke. V Fiziki žalosti opisujem tudi, kako smo v najstniških letih skušali kompenzirati manko erotike v socializmu. Po drugi strani pa me je pred ideologijo socializma na neki način obvarovalo dejstvo, da sem otroštvo preživel na vasi, kjer so me vzgajali stari starši, saj so bili starši preveč zaposleni. To je bilo značilno za praktično celotno mojo generacijo. Ko živiš s starimi starši, lahko prisluhneš tudi njihovim zgodbam, ki pa mešajo mitologijo in realnost, kar je bilo ravno tako zelo pomembno za moje pisanje. V Fiziki žalosti je kar nekaj zgodb, ki sem jih slišal od babice, med njimi pripoved o človeku, ki se je rodil z angelskimi krili. Zame je bil šok, ko mi je stara mama povedala, da je to naš sosed, in vselej, ko sem ga srečal, sem budno opazoval, ali ima pod jakno krila.

Sam kradem zgodbe (smeh), ampak včasih jih plačam. Pisatelji pač to počnemo. Večino zgodb sem prevzel od staršev in starih staršev, čeprav sem si nekatere tudi sam izmislil. Sicer pa zgodbe nabiram tako, da enostavno poslušam ljudi, ko recimo sedim v kavarni ali hodim po ulici. To je zame kot lov. Denimo, ravno na dan, preden sem prišel na festival Fabula, sem srečal brezdomca, ki mi je razkazoval svoje številne ključe. Zanimivo se mi je zdelo, da ima človek, ki nima svojega doma, toliko ključev. Takšni dogodki odklenejo mojo imaginacijo. Za Fiziko žalosti pa sem tudi veliko raziskoval o 20. stoletju in prosjačil ljudi, da mi zaupajo svoje spomine. Tako lahko celoten roman opredelimo kot nekakšno časovno kapsulo, kolekcijo majhnih, pozabljenih zgodb, ki jih moramo konzervirati.

Mislim, da bi morali v časovno kapsulo položiti osebne strahove in občutja, saj ti opišejo naš čas. Pomembne so intimne zgodbe običajnih ljudi, kajti slavne zgodbe pripovedujejo že mediji. Prav tako bi v časovno kapsulo položil predmete, za katere nihče ne bo vedel razen nas. Strah me je, da se bodo izgubile drobne stvari, ki niso monumenti, ker teh ne bo nihče zbiral. Ko sem bil še otrok, smo zbirali prazne stvari: prazne škatle cigaret, prazne steklenice viskija ali metaxe. Te prazne stvari so sedaj dobra metafora, saj so simbol za tisto, kar se nikoli ni zgodilo. V času socializma se veliko stvari ni zgodilo. Zelo redko smo potovali v tujino, težko smo dobili knjige, ki smo jih iskali, gledali filme, ki smo jih želeli. Imeli smo specifično kulturo molčanja, saj nismo smeli govoriti o osebnih stvareh. Vse to je proizvajalo žalost. Naša žalost je torej bazirana na stvareh, ki se niso zgodile. Prav to vzdušje sem skušal zajeti v romanu in obenem povedati zgodbe, ki so bile nekdaj zamolčane.

Nekateri so mi rekli, da sem bil zelo nežen v opisih socializma in da bi moral biti še bolj ciničen. Sam ne maram cinizma le zaradi njega samega, ampak želim, da moji romani ljudem prinesejo tolažbo. Najvišje priznanje, ki sem ga dobil, je bilo, ko mi je pisala ena gospa, ki je v bolnišnici čakala na težko operacijo. Zapisala je: »Jutri imam operacijo. Prebrala sem vašo Fiziko žalosti in zdaj se počutim potolaženo. Zdaj vem, da želim živeti.« Poleg tega sem vesel, ker ima roman v Bolgariji veliko mladih bralcev, ki mi v pismih pogosto pojasnjujejo, da imajo v odnosu s starši dandanes enake probleme, kot jih je imela naša generacija – molk in občutek zapuščenosti. To me je presenetilo.

Začel sem z idejo, da povem zgodbo o fantu, ki se počuti zapuščen, čeprav ima starše. Takšen občutek je bil namreč pogost v otroštvu naše generacije, saj so nas, kot sem že povedal, velikokrat vzgajali stari starši. Moji starši so iz mesta, kjer so trdo delali, na obisk k meni in bratu prihajali ob sobotah, ob nedeljah popoldan pa so se vračali. Še danes sovražim nedelje okrog šestih popoldan, a šele pred kratkim sem dojel, kaj je osnova tega strahu. Ko pa sem razmišljal o romanu, sem dojel, da je najbolj zapuščena figura Minotaver. A sem predlagal povsem nov, radikalen pogled na ta lik. Vselej ga opisujemo kot nevarno pošast, ki je žrla mladenke in mladeniče, toda če mit beremo natančneje, vidimo, da so Minotavra kot dve- ali triletnega otroka zapustili starši in ga zaprli v podzemlje. Tudi ko sem bil sam majhen, so nas včasih, ko smo bili poredni, zaklenili v kakšen temen prostor. Moja generacija si torej z Minotavrom deli podobno zgodbo o zapuščenosti, ki prinaša ista čustva.

Da, včasih sem se tudi sam izgubil v romanu. Najhuje je bilo, ko sem ga že zaključil in natisnil, a sem pozabil oštevilčiti strani. Tako sem sedel v polni sobi papirjev in tuhtal, kakšen je vrstni red (smeh). Vendar se mi je zdelo pomembno, da ima roman strukturo labirinta, saj je to eden od načinov, kako povedati zgodbe, ki niso dovršene, perfektno oblikovane. Bralcu sem poskušal dati Ariadnino nit, zato ima roman tudi obrobne hodnike in prostore za postanek, v katerih neposredno nagovarjam bralca.

Knjigo sem pisal v številnih krajih. Začel sem v Berlinu, končal pa v Splitu. Včasih je bilo zame težko izstopiti iz romana, saj je zelo oseben. A največ težav sem imel pri naslovu, saj delo govori o številnih stvareh: o zbiranju spominov na socializem, časovnih kapsulah, Minotavru in občutku zapuščenosti, pa tudi o tem, da moramo včasih stopiti stran od antropocentrizma. Nisem vedel, katero linijo naj uberem, zato sem na list papirja zapisal kar 35 naslovov, ki sem jih prebral občinstvu, in jih prosil za pomoč pri izbiri. Na koncu sem izbral naslov Fizika žalosti, ker je zame ta povezava paradoksna. Poleg tega je bil ravno v času, ko sem končal roman, odkrit Higgsov bozon, kar sem videl kot znamenje.

Fizika in literatura obe raziskujeta svet. Poleg tega lahko s pomočjo fizike zaradi razvpitega eksperimenta z elektronom, ki gre sočasno skozi dve odprtini, sanjamo o tem, da bi lahko bili ob istem času na več različnih lokacijah. Natanko to počne literatura, le da je v veliki prednosti, saj to omogoča že tisoče let.