Četudi a priori naklonjen padcu totalitarizma ta opazovalec ni prav veliko razumel. Medtem ko so civilne družbe socialističnih držav pokazale neverjetno refleksijo in vztrajnost, tudi največji zahodni analitiki niso znali pravilno napovedati dogodkov. Ko je zid padel, pa so brez vsake samorefleksije do stanja doma vzhod vzeli za šolski razred, ki ga je treba učiti osnov demokracije. Ne le da so ljudi, ki so premagali totalitarizem, pootročili v učence, ki jih je treba poučevati, opravilno sposobnost so kot stari okuženosti s komunistično utopijo odvzeli tudi vsakemu razmisleku, ki demokracije ni samoumevno povezoval s kapitalizmom – ravno ta zveza pa je v tistem času na Zahodu začela uničevalno spodjedati moč in vpliv ljudi pri odločanju o skupnih zadevah. Nereflektirani prevzem tega kancerogenega modela je po Budnu povzročil razpad »fundamentalnega izkustva socialnega«: »Ni bila namreč razgrajena samo ena od ustanov znotraj družbe, razgrajena je bila družba sama.« In ker je postkomunizem izgubil obet prihodnosti, se tako zavzeto ukvarja s preteklostjo.
Buden analizira tudi ponovni vznik religije v postkomunizmu in ugotavlja, da je ta iz družbene sfere prešla v kulturno, se poistovetila z nacionalno identiteto in s tem postala politična in mobilizacijska sila; zato »danes ni treba več verjeti v boga, da bi bil religiozen oziroma da bi pripadal določeni religiozni skupnosti«.
