Približuje se 30. slovenski knjižni sejem, ko bodo založbe ponovno poskrbele za izdaten dotok knjig na trg. Najbolj kakovostne knjige bodo na trg poslale tiste založbe, ki prav na osnovi kvalitete in ugleda črpajo javna sredstva. Prav zato smo si ogledali seznam prejemnikov subvencij za knjižne programe v letu 2014 in skušali ugotoviti, zakaj se zneski subvencij od založbe do založbe močno razlikujejo. Nekatere lahko knjigo izdajo že s podporo v višini 3500 evrov, druge potrebujejo še enkrat toliko. Je vedno odločilen obseg oziroma zahtevnost knjige?
Konkretnejše subvencije za konkretnejše knjige
Programske subvencije v letu 2014 segajo od 24.000 do 180.000 evrov. Založba Beletrina, ki je prejemnica najvišje nominalne subvencije med založbami z večinoma leposlovnim programom, bo v letu 2014 izdala 22 knjig, Cankarjeva založba za nekaj manj, 170.000 evrov, še šest knjig več. Če gremo na spodnji del lestvice, vidimo, da bo založba Škuc prejela 28.000 evrov za osem knjig. Beletrina torej prejme povprečno subvencijo v višini 8181 evrov na knjigo, Škuc pri repu lestvice pa 3500 evrov. Jasno je, da založbe v svojih programih nimajo knjig enake zahtevnosti in obsega, ki narekuje tudi stroške avtorskega dela oziroma prevoda. Vendar ali zgornja nesorazmerja pomenijo, da so Beletrinine knjige bistveno zahtevnejše od knjig Škuca in Cankarjeve založbe, ali pa je v višji znesek subvencije zajeta podpora obsežnemu založniškemu aparatu?
Direktor Javne agencije za knjigo (JAK) Aleš Novak takole pravi: »Prejemnik višje povprečne subvencije na knjigo utegne dobiti nižja sredstva na avtorsko polo kot pa prejemnik, ki je prejel nižjo povprečno subvencijo na posamični naslov.« Te trditve je težko preveriti, saj JAK ne objavlja celovitih javnih poročil, ki bi vsebovala podrobno finančno konstrukcijo podprtih programov. Objavlja le podatke o podprtih naslovih in višini subvencije, ne pa tudi podatkov o obsegu del, avtorskih honorarjih, njihovi nakladi in stroških založniške režije, ki jih založnik določi sam. Posledično je mogoče o upravičenosti višine subvencij le ugibati.
Diskretni so tudi založniki, ki prav tako ne želijo razkrivati, na podlagi kakšnih konstrukcij zaprosijo za subvencije. Na založbi Beletrina zagotavljajo, da bi bili preračuni na posamezni naslov poenostavitve. Pa tudi: »Ker je založništvo vsaj deloma tudi tržna dejavnost, bi razkrivanje posameznih stroškov podpornih storitev pri izdaji knjige (priprava na tisk, tisk, promocija ipd.) utegnilo poslabšati naš konkurenčni položaj na trgu.« Izmed osmerice programskih založb, na katere smo se obrnili, nam je bila le ena pripravljena razkriti stroške po postavkah.
Med založbami privilegirane
Poznavalci založniškega sektorja, ki večinoma zaznavajo različno obravnavo programskih založb, ki ni vedno povsem utemeljena na zahtevnosti produkcije in kvaliteti, želijo ostati neimenovani, menijo pa, da sistem dopušča stanje, ko lahko založbe, ki jim je kakovost programa »zvodenela«, še naprej črpajo visoke subvencije na osnovi dobre formalne in neformalne omreženosti oziroma naklonjenosti sofinancerja. Založbe z več kilometrine in ugleda pridobijo višje deleže subvencije (do 70 odstotkov vseh stroškov), medtem ko se morajo mlajše in manj »ugledne« zadovoljiti s kritjem polovice ali še manjšega deleža stroškov.
Strokovna komisija, ki določa višino subvencije, razpolaga s popolno prijavo prijavitelja. Tako pravi direktor JAK: »Ker finančne konstrukcije načrtujejo različne deleže virov, nekatere založbe za realizacijo svojega programa potrebujejo nižji odstotek javnih sredstev, druge višji, različni pa so tudi deleži avtorskih honorarjev, stroškov tiska ter režijskih stroškov.« Strokovna komisija dodeljenih sredstev ne razdeli na posamične postavke vsake knjige, pač pa tak razrez pripravi založnik, upoštevaje specifiko svojega produkcijskega založniškega modela ter pogoje razpisa. Pojasnila z JAK nakazujejo, da transparentnih kriterijev za določitev subvencij ni in da je kljub navedenim izhodiščem višina subvencije v precejšnji meri stvar presoje strokovne komisije.
Med subvencijami in cenami ni povezav
Ali subvencija oziroma njena višina vpliva na dostopnost knjig v obliki nižje maloprodajne cene? Ključni namen subvencioniranja knjig naj bi bil prav večanje dostopnosti kakovostnega branja, a to dostopnost si tako JAK kot založniki razlagajo širše. Poudarjajo, da s subvencijami knjige postanejo dostopne tako, da jih sploh lahko izdajo, ne pa v smislu bistveno nižje cene za kupca. »Brez subvencije naša založba kot verjetno tudi druge neprofitne založbe ne bi mogla delovati, saj bi bile cene knjig tako visoke, da jih verjetno ne bi nihče kupil,« pravi Jana Skaza iz založbe Litera.
Kredibilna primerjava subvencije v odnosu do prodajne cene se je prav tako izkazala za nemogočo nalogo, kar je še ena posledica nedostopnih podatkov o produkcijski zahtevnosti subvencioniranih knjig. Provizorična primerjava pa kaže: peščici založb, ki so bolj ali manj že izdale celoten program za leto 2014, smo izračunali povprečno maloprodajno ceno naslova in ugotovili, da se giblje nekoliko pod 25 evri. Zanimivo je, da pridobljen delen podatek nakazuje, da bi utegnila biti povprečna cena subvencionirane knjige celo višja od povprečne cene knjige pri nas. Ministrstvo za kulturo razpolaga s podatkom za leto 2012, ki kaže, da je bila povprečna cena knjige tedaj 19,29 evra, pri čemer se je v letih prej zlagoma nižala.
»Navijanje« cen za knjižnice
Razlogi za tako sliko niso neznani. Mnogi založniki priznavajo – vse prej kot uradno – , da knjig ne izdajajo zato, da bi jih kupci kupovali. Ključni vir »tržnih« prihodkov je namreč prodaja knjižnicam, ki jim za čim višji izkupiček ceno knjig čim bolj »navijejo«, s čimer seveda izgubijo individualnega kupca.
»O tem, da bi subvencijo neposredno vezali na vnaprej določeno nižjo ceno knjige, je bilo že več razmišljanj, vendar bi jo morala spremljati tudi višja prodaja in višje naklade, v nasprotnem primeru bi se založniki soočali s primanjkljaji, kar bi posledično vodilo v erozijo založniških standardov in pritiske na stroške avtorskega dela,« odgovarja Aleš Novak. Kakšna je torej rešitev? Vsekakor ni mogoče računati na večanje obsega javnih sredstev. Recept za višjo prodajo bi bila po njegovem razvoj kulture branja in širše družbeno uveljavljanje knjige.
Če kulturnopolitično meglo razpodimo, pridemo do sklepa, da je lahko popolna transparentnost financiranja prvi korak k znižanju prodajne cene knjige. Šele na osnovi javnosti podatkov je mogoče presojati, kam se brez učinka stekajo izdatne količine denarja in kam bi jih glede na dejansko »težo« programov lahko usmerili več.
