»Niso samo umetelne črke ali arhaični jezik tisti, ki pritegnejo pozornost,« pravi mag. Kristina Košič Humar, avtorica razstave redkih in dragocenih knjig iz Slovanske knjižnice, ki jo bodo odprli nocoj v Knjižnici Bežigrad. Največja lepota je, pravi, v raznih malenkostih, ki spremljajo rdečo nit knjige. Takšne so na primer Valvasorjeve risbe, ki spremljajo besedila v Slavi vojvodine Kranjske: so izjemno natančne in polne podrobnosti. Originali so precej majhni in na prvi pogled zgolj okrasek k besedilu, v resnici pa pripovedujejo cele zgodbe.
Ilustracija Stare Ljubljane na primer razkrije, kako je Čevljarski ali Šuštarski most dobil svoje ime. »Na nekoč leseni konstrukciji so stale hišice, v katerih so obrtniki, tudi čevljarji, prodajali svoje izdelke. Tudi zato je Plečnik kasneje zasnoval tako širok most namesto preproste ozke brvi,« razlaga Košič-Humarjeva ob risbah iz enega najbolj znanih zgodovinskih in umetniških del o naši preteklosti, ki ima na razstavi posebno mesto. Toda vse to se da razbrati šele, ko risbe trikrat ali štirikrat povečamo. Takrat razkrijejo še druge svoje skrivnosti, na primer umetelno narisanega boga Neptuna na nekdanjem vodnjaku ljubljanskega Mestnega trga in prebivalce med opravili. »Zdi se, da so risali kot pod mikroskopom, saj so originali zares majhni, veliki le nekaj centimetrov, vendar tako podrobni.«
Tudi muhe položijo nazaj
V številnih starih knjigah, ki jih hranijo v Slovanski knjižnici, so med brskanjem našli marsikaj. Posušene cvetlice, na roko zapisane opombe, našteva avtorica razstave. »Vse to je dediščina vsakega posameznega izvoda in priča o času, iz katerega izhaja. Nekaj sto let stare posušene rastline bi bile zanimive za biologe, iz posvetil in zapisov lastnikov pa lahko pridobimo kakšno drugo dragoceno informacijo. Naloga restavratorjev, kadar dobijo publikacijo v roke, je, da izvod ohranijo tak, kot je bil, zato po koncu dela tudi vsako mrtvo muho skrbno položijo nazaj na svoje mesto.«
Stik z živo knjigo ruši ustaljene in površne predstave o svetu. Sprehod med dragocenimi izvodi Slovanske knjižnice ponuja vpogled v drug čas in možnost, da bolje razumemo takratni položaj Slovencev, njihov patriotizem, prizadevanja za izobrazbo in opismenjevanje ljudstva. V času razsvetljenstva so številni izobraženci težili k izdajanju publikacij, ki bi bile uporabne za običajnega slovenskega človeka. »Soavtor razstave Pablo Juan Fajdiga se je posebej posvetil knjigam, ki so bile širše dosegljive in namenjene vsakdanji rabi. V roke so jih jemali tisti, ki so znali brati,« pojasnjuje Košič-Humarjeva. Med njimi je veliko nabožnih, na primer Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana, ki velja za eno najbolj znanih knjig krščanske duhovnosti. Izdajatelji in prevajalci so, podobno kot Trubar, besedilu na koncu dodali še abecedo, razlago branja in spodbudo k učenju. »Želja pomagati ljudem, da bi si sami znali bolje pomagati, je bila velika. Ko so se naučili brati, se jim je namreč odprl povsem nov svet.«
Knjige tudi v več tisoč izvodih
V razsvetljenstvu so se pojavile tudi prve pratike, majhne priročne knjižice s koledarskimi podatki in vremenskimi napovedmi za vse dni v letu. Med ljudmi so bile priljubljene in na večini ohranjenih izvodov iz 18. stoletja je vidno, da so jih pogosto vzeli v roke. »Šlo je za prevode pratik iz drugih jezikov, vendar so bile ljudem precej široko dosegljive. Verjetno so jih dojemali kot nekaj povsem običajnega in jih tudi niso hranili. Danes so zato zelo redke.« Ob stiku s tako starimi publikacijami si težko predstavljamo, da jih je nekoč imel doma skoraj vsak, ki je znal brati, in da so se že takrat tiskale v več tisoč izvodih.
Ob pratikah so bili priljubljeni še razni priročniki. Eden takih je prvi slovenski veterinarski priročnik o svinjskih boleznih »za kmečke ljudi«, ob njem pa tudi nekoliko nenavaden priročnik za ljubezenske pare. »Slovenski spisovnik ljubavnih in ženitovanjskih pisem vsebuje vzorčne primere pisem, s katerimi lahko moški dekle zaroči ali pa ji da košarico,« z nasmehom pove Kristina Košič Humar o beli knjižici, v kateri je med drugimi primer pisma, s katerim zaročenec na primeren način od svoje drage zahteva, naj mu vrne zaročni prstan. »Spisovnik je bil zelo bran in kar desetkrat so ga ponatisnili. Takšne knjige nam pokažejo tudi, da je bilo ljubezensko življenje v tistih časih bolj pestro in polno preobratov, kot si danes morda predstavljamo.«
Še mnoge druge zgodbe, ki jih skrivajo redke in dragocene knjige iz Slovanske knjižnice, bo avtorica razstave razkrila danes na odprtju postavitve, ki bo v preddverju bežigrajske knjižnice na ogled vse do 30. oktobra.
