Noro in popolnoma v neskladju s časom

Ep ima vse, kar odlikuje avtorjevo pesništvo: »junake«, človeške in metafizične, z zvenom uglašen pomen, obilje enkratnih slogovnih domislic in prepričljivo življenjsko izkušnjo. Novost pa je – zgodba. Epska. In polna drobnih junaštev, ki jih čas ne beleži. Eden izmed številnih motivov iz prve knjige je tudi zasedba filozofske fakultete (na kateri se z avtorjem pogovarjava) spomladi 1971, ki se je začela z geslom, napisanim na fasadi, menda izumom pesnika Milana Jesiha: »Kamion ni bombon.«

V literarni zgodovini in teoriji že nekaj stoletij velja prepričanje, da je ep mrtev. Žal je literarna teorija nagnjena k tovrstnim diagnozam smrtnega stanja določenih literarnih žanrov, to se je pozneje zgodilo tudi tragediji. Sam sem prepričan, da nobena forma oziroma zvrst ni tako živa kot tista, ki je razglašena za mrtvo. Predvsem zato, ker ji je prepuščena milost počitka dolgih stoletij.

Problem pisanja epa, ki je zmeraj veljal za največji možni literarni podvig, je v tem, da sem se za vzorci oziral daleč v literarno zgodovino. Kar zadeva zgodovino slovenske književnosti, pa je težava v tem, da je epike izredno malo, ker se je tudi ideologija slovenske identitete opirala predvsem na liriko. To je pomenilo, da sem moral izumiti poseben jezik, različne registre jezika, da sem lahko upesnil tako celovito izkušnjo. Najti sem moral načine, kako plasti, ki so veljale za upesnitve nevredne, prevesti v pesniško govorico. Zame je bila tu ključna zbirka MOM: Mala osebna mitologija, kjer sem začutil, da je možno tudi v pesniško govorico vpeljati kontinente jezika, ki nikoli niso bili uporabljeni v poeziji, denimo zgodovinopisne podatke, naslove, toponime, imena.

Gotovo gre za moj opus magnum, življenjski projekt. Začel sem ga pisati pred dobrimi dvajsetimi leti, vendar takrat, kot se reče, nisem bil dovolj zrel, zato sem se ponavadi zaletel v pisanje pripovednih pesmi in mi je čez čas zmanjkalo sape. Nekatere izmed teh pesmi in fragmentov sem nato uporabil v pesniških zbirkah, ki sem jih objavljal v teh dvajsetih letih. Šele pred petimi leti sem začutil, da je možno vse te sila različne teme, zgodbe, usode, obdobja, sloge in različne plasti pesniške govorice združiti znotraj enotnega besedila. V teh petih letih sem pisal zelo intenzivno, napisal večino besedila, so pa nekateri fragmenti oziroma pesmi tudi starejšega datuma. Tako da gre za neko vrsto arheologije mojega lastnega pisanja.

Pisanje takega besedila poteka vsakodnevno in nenehno, tudi ponoči, v sanjah in podzavestno. Živeti je treba s to materijo, živeti v ritmu usod. In poskušati najti za različne razsežnosti življenja v epu posebne jezikovne registre. Jezik, ki sem ga uporabil v spevu o škornjih, se po ritmu bistveno razlikuje denimo od speva o letalih. In seveda – ritem, ki sem ga uporabil za zelo idilično podobje, se bistveno razlikuje od zelo dramatičnih in tragičnih elegično uglašenih spevov. Predvsem tistih, ki so povezani z nekaterimi hudimi zgodovinskimi dogodki 20. stoletja. To je terjalo, da sem v vsakdanjem življenju nenehno živel s temi verzi. In da sem vse, kar sem slišal v vsakdanjem življenju, pri hoji po ulici, v trgovinah, na obisku gledaliških predstav, ko sem gledal televizijo, v avtobusu, na vlaku, sproti prevajal v učinkovitejše, močnejše, bolj ritmične vzorce. Bil sem nenehno skorajda obseden s tem, kako ujeti naraven zven jezika v pesniško obliko. To je bil eden največjih izzivov pri tem besedilu – kako sintetizirati formo, ki je po definiciji visoka, z današnjo življenjsko izkušnjo, kako jo zasidrati v naravnem zvenu današnjega pesniškega jezika.

Prva knjiga je zastavljena na način nekakšnega zgodovinskega atlasa, kjer se v različnih časovnih rezih skozi različna obdobja vračam na iste kraje: od rek, jezer, morij, otokov, vasi, mest do gledališč, opernih dvoran, redakcij, vojašnic, na koncu bolnišnic in pokopališč. Med njimi potujem z različnimi prevoznimi sredstvi, značilnimi za nomadsko eksistenco, od škornjev, otroških vozičkov do koles, avtov, letal, na koncu pa so tudi metafizična prevozna sredstva, kot so domišljija, zvok, svetloba, zgodovina in zgodba, ki jo na neki način postavljam nad zgodovino. Tudi zgodovinopisno verodostojni podatki, natančni datumi, ulični naslovi in tako dalje so material in vstopnica za neko globljo, višjo in širšo resničnost.

Vsaka izmed treh knjig bo zastavljena kot lastna celota, ki jo je mogoče brati samostojno. Zavedam se, da gre za projekt, ki je na neki način nor, popolnoma v neskladju z današnjim časom. Jasno mi je tudi to, da današnje branje poteka na način, ki je karseda oddaljen od tovrstnih besedil. Tudi sam moram priznati, da epov ponavadi nisem bral sklenjeno, ampak sem se k njim večkrat vračal in jih torej bral na neki časovno diskontinuiran način, ki pa je potem čez čas vzpostavil neki pregled nad celoto besedila. Skratka, epi niso namenjeni kratkim sprehodom, ampak nenehnim zvestim obiskom in raziskovanjem posameznih dvoran, celin, polotokov, občasno tudi pregledu celote.

Seveda, je pa res, da poln pomen razvijejo šele v povezavi z drugimi pesmimi, drugimi spevi. In prva knjiga bo šele v povezavi z drugima dvema razkrila celoten univerzum tega epa.

Naslov sem prvič uporabil v pesnitvi Tisoč in en stih, kjer se pojavlja v eni izmed spominskih pesmi, kjer se vračam v hišo, kjer sem živel v otroštvu in na katero sem bil zelo navezan. Pomensko je zame pomemben tudi zato, ker ta besedna igra omogoča, da kljub zanikanju tega, da bi se stvari vračale, kljub nadihu usodnosti sama beseda »nepovrata« še zmeraj vsebuje vrata. To so seveda vrata spomina, skozi katera priklicujem vse te nekdanje čase, ljube ljudi, dogodke. Tudi vse strašne stvari, ki so se v zgodovini zgodile.

Eden od smotrov mojega podviga in razsežnost, ki sem ji posvečal veliko pozornosti, je bila, da bi pripustil do besede tudi pogosto spregledana, pozabljena, mala herojstva v vsakdanjem življenju. Situacije, ki jih ponavadi zgodovina popolnoma zanemarja, ki so povezane s človeško solidarnostjo, bolečino, žrtvovanjem za drugega in so zelo pogosto povezane potem tudi z ženskami, z otroki, s starejšimi. In zelo sem se trudil, da bi uravnovesil velike zgodovinske dogodke, o katerih smo navajeni misliti, da gre za herojstva, in to zadnje čase tudi pretirano ironizirati, in seveda tisto, kar ostaja v senci teh velikih dejanj in se kaže kot intimno razdejanje. Herojstva se zmeraj drago plačajo. Tukaj sem hotel pokazati na intimo kot ne le nepogrešljivi, ampak ključni del človeške usode in tisti del, iz katerega herojska dejanja sploh črpajo svojo moč in upravičenost. V tem smislu je to nenavadno besedilo.

Usode so v prvi knjigi predstavljene tako, da vsi ključni akterji pridejo na oder, je ogromna uvertura. Kar bo sledilo, bo bolj epska druga knjiga in potem tretja knjiga, ki pa bo spet popolnoma drugačna.