Prva knjiga pisateljice Anje Mugerli, zbirka kratkih zgodb Zeleni fotelj, je izšla leta 2015, v njej pa je opisovala stiske ljudi, ki jih je zaznamovalo otroštvo ali travmatični dogodki. Dve leti kasneje je izšel njen prvi roman, Spovin, v katerem se prvoosebni pripovedovalec vrne v domači kraj, potem ko ga je zaznamovala tragična izkušnja, in se loti nadaljevanja družinske vinogradniške tradicije. Romanu je spet sledila zbirka kratkih zgodb, Čebelja družina, ki ji je že prinesla prvo nagrado, in sicer nagrado Evropske unije za književnost. V njej je skozi ljudske običaje in vraže pravzaprav govorila o zapleteni mreži družinskih in drugih odnosov. Lani objavljen roman Pričakovanja, ki je zdaj nominiran za Cankarjevo nagrado, pa že posega v zelo aktualno, sodobno temo, ki v prvi vrsti mlinči ženske: težave z neplodnostjo. Težave, ki za par pomenijo hude psihične stiske. Toda poligon boja za otroka je žensko telo, prepuščeno njenim pričakovanjem in pričakovanjem okolice na eni in odtujenosti in hladu medicine na drugi strani.
Roman je, kot je povedala v intervjuju za Dnevnik, pisala tri leta in v tem času je obilno premišljevala o materinstvu, zlasti o njegovi ambivalenci. Prebirala je avtorice, ki se ukvarjajo s to in sorodnimi tematikami: »Dihala sem ta vprašanja. Ko Jana ugotovi, da ne more zanositi, se pred njo razpre prostor, v katerem lahko na novo premisli materinstvo – kot nekaj, kar lahko posameznici veliko da in hkrati veliko vzame.« S tem, ko Janino telo v medicinskih postopkih postane »orodje«, namreč Jana vse bolj izgublja stik z njim, hkrati pa ima občutek, da jo lastno telo, ker ne more zanositi, izdaja. »Kot protiutež temu sem zato dodala prizor s slikarjem Ivanom, v katerem se je Jana prisiljena soočiti z lastnim telesom na drugačen način, dejansko kot z delom sebe.«
