Zakaj vas je med vsemi velikimi ženskami, ki jih je zgodovina prezrla, k pisanju navdihnila prav Clara Schumann?

Študirala sem glasbo in tudi sama igrala klavir. Moj glasbeni učitelj me je res veliko naučil, odprl mi je ves svet, ko mi je pripovedoval o skladateljih. Vedno mi jih je predstavljal kot zgolj ljudi. Mnogi so bili revni, mnogi bolni, nekateri sifilitični in nasploh kaotični. Mislila sem si – to je čisto po mojem okusu! Tako sem videla, da so tudi oni le ljudje in da so morali prebroditi številne težave, v čemer sem se kot težavna najstnica seveda prepoznala. Ni pa med njimi veliko žensk, sem nekega dne opazila – in ga seveda vprašala, zakaj imajo vsi brade. Rekel je, da je bila ena, a ni bila preveč dobra. Zakaj je učitelj, ki sem ga oboževala, to rekel, mi ni povsem jasno, a začela me je zanimati. Ugotovila sem, da obstajajo skladbe, pod katere je podpisana kot avtorica, in začela sem jo poslušati. Ugotovila sem, da ni imela nujno zelo pozitivnega slovesa, ljudje so jo bodisi sovražili iz različnih razlogov bodisi so jo imeli za boginjo. Feministke pravijo, da je popoln primer izbrisane genialne ženske.

Od kod ji ta slaba podoba? Skrbela je vendar za duševno bolnega moža, ga promovirala, k hiši je edina prinašala denar, vzgajala njunih osem otrok in kasneje celo njihove otroke.

Prestopala je meje tega, kar naj bi kot ženska bila. Mnogi jo sovražijo, ker je uničila nekaj glasbe svojega moža, potem ko je šel v psihiatrično ustanovo. Ne morejo ji odpustiti. A ona je bila v hudi stiski, njegova bolezen ga je naredila za predmet posmeha, psihiatrične bolezni nekoč namreč niso bile obravnavane tako nežno kot danes. Bala se je, da bo vsa njegova glasba zavržena, prav vsa; nič čudnega, da se je v dobri veri odločila, da njegova »najnenavadnejša« dela zavrže. Toda prav ona se je 40 let bojevala za njegovo glasbo. Bila je edina oseba, ki jo je igrala na svojih klavirskih recitalih. In ne le da ga je posmrtno potrdila kot skladatelja, ki si je močno prizadeval za priznanje in priljubljenost, zanj je skrbela, ko je bil hudo bolan. Takrat je bilo to še toliko težje, saj je bila taka bolezen huda stigma. Niti predstavljati si ne moremo, skozi kakšne muke je morala iti.

Bi imeli Roberta Schumanna brez Clare Schumann?

Ne. Vse svoje osupljivo delo bi morda ustvaril, a ne bi našlo poti na svetlo. Poškodoval si je prst, a vztrajal pri tem, da postane klavirski virtuoz, in to je razlog, da je poiskal njenega očeta, ki je veljal za vrhunskega učitelja, ki je edini imel moč, da je talentiranega glasbenika tedaj povzdignil. Bil je Simon Cowell svojega časa, a v resnici boljši, imel je resen vpliv in zares je bil dober učitelj, navsezadnje je bila njegova hči že kot najstnica virtuozinja in svetovna klavirska zvezda. Tako je Roberta Schumanna posadil poleg Clare, on je bil star 21, ona pa 10. Tega seveda Wieck ni dobro premislil, saj je bilo nekako logično, da se bosta zbližala. Prav ona je Roberta naučila svoje tehnike, prilagojene njegovi poškodbi prsta. In ko ni mogel igrati, je ona igrala namesto njega. Ne, zagotovo ne bi bilo Roberta brez Clare. Imenoval jo je desna roka in to je tudi bila – dobesedno. Tega se je treba zavedati.

Vplivala je tudi na številne druge, kot mentorica in vseživljenjska prijateljica predvsem na Josepha Joachima in Johannesa Brahmsa. Spekulacijam o odnosu med Brahmsom in Claro se v romanu za razliko od filmskih portretov Clare ognete.

Drži. Brahmsa bi za razliko od Schumanna imeli tudi brez Clare, sam se je naredil, prišel je iz zelo nespodbudnega okolja. Kot mladenič je igral klavir v bordelu, kar je izvedel šele kasneje in bil zaradi tega globoko osramočen, saj je bil zelo sramežljiv mož. Oboževal je Claro, ker je bila žena Roberta Schumanna, ker je bila odlična pianistka in ker je pomagala širiti tudi njegovo delo. Prišel je k Schumannovim, ravno ko se je Robertova bolezen zelo poslabšala, in s Claro sta se zbližala. Veliko vprašanje za mnoge je, ali sta spala skupaj. Kot da je to edini možen odnos, ki ga lahko imata moški in ženska. Sama ne verjamem, da sta. Niti za minuto. Robert Schumann je bil za Brahmsa bog. In če je zate neki človek bog, ne spiš z njegovo ženo. Verjamem, da bi ona morda bila za to, saj je bil tisto težek čas zanjo, a po drugi strani to niso bili časi, ko bi bila spolnost tolažba. Te stvari niso bile tako nezavezujoče. Ona ga je po Robertovi smrti vprašala, ali bi se poročil z njo, a jo je zavrnil. Očitno je lahko imel zares intimen odnos z njo le, dokler je bil Robert živ. Ljudje pač radi vidijo to zgodbo kot škandal, ljubezensko zgodbo.

Predvsem hvaležna snov za filmske upodobitve...

Eden najslabših filmov o njej je iz leta 1947 z neverjetno količino nepravilnosti in napačnih interpretacij.

Medtem se vaši knjigi pozna, da ste v raziskovanju njenega življenja in njene dobe zelo uživali.

Da, mnogo bolj kot v pisanju. Fascinirajo me druga življenja. Knjiga je edina priložnost, da vstopiš v življenje nekoga drugega. In sama kot avtorica najintenzivneje vstopim v življenje drugega med raziskovanjem, pisanje je potem že procesiranje. Rada raziskujem neznane, neodkrite teritorije, s katerimi se lahko odenem kot s plaščem.

Ne le da za uspešnim moškim stoji močna ženska, tudi za uspešno žensko v Clarinem primeru stoji močan moški – njen oče, ki se je vseskozi zavedal, da se bo morala Clara za Roberta odpovedati karieri, s čimer njegove misli odmevajo feministično.

Ne bi bila rada v sorodu z njim, saj je bil res naporen. Tudi on je prišel iz groznih razmer in s trudom priplezal do svojega položaja. To je bilo včasih za ljudi skromnega rodu še veliko težje. Kot prodajalec klavirjev in učitelj igranja je bil v odličnem poslu. Vsaka meščanska družina je morala imeti klavir, posebno za svoje hčere, saj so si tako dvigale ceno kot bodoče žene. In prav je imel, ko je ugotavljal, da je Robert slab mož zanjo, prav je imel, ko jima je skušal preprečiti poroko. Le da ni bil dovolj pameten, da bi uvidel, da se bo najstnica le še utrdila v svoji odločitvi za poroko z moškim, ki mu oče nasprotuje. Ni bil feminist – bil je zelo praktičen. Bal se je, da bo Clarine kariere s poroko konec. In če bi ona izginila z odrov, bi lahko tudi njegovi klavirji izginili z odrov. Zaradi njenega uspeha so vsi vedeli, kdo je oče Clare Wieck in kaj lahko naredi iz svojih gojencev.

Kaj pa roberti in clare danes – se vam zdi, da imajo roberti še vedno boljšo možnost, da jim uspe?

Odvisno od tega, kako močna je clara današnjih dni. Ko govorim z mladimi ženskami na univerzi, vidim, da se je območje tega, kaj ženske zmorejo, zelo razširilo. Seveda so moški in ženske lahko te dni enaki – a le, dokler se ženske ne odločijo za otroke. Potem se zgodijo astronomske spremembe, ko mora ženska začeti izbirati. Če je zelo bogata, si lahko privošči druge ženske: čistilko, kuharico in varuško ter obdrži kariero. Sicer se mora nečemu odpovedati, žal je tako še vedno.

Kaj pa umetniški kanon – je ženskam danes lažje najti pot vanj?

Do neke mere je kanon sestavljen iz moških, ker je bil narejen zanje. Kanon sestavljajo ljudje, ki so imeli boljšo izobrazbo, večinoma so to belci, predvsem Zahodnoevropejci in Američani. Kanon je zgolj odraz siceršnje hierarhije moči. A stvari se zares spreminjajo, kar lahko vidimo tudi na primeru škotske literature. Sama se staram, a mnoge mlade avtorice prevzemajo štafetno palico, ko se jih označuje za nosilke feministične literature. Feminizem se seveda še vedno vsake toliko uporabi kot umazana beseda, ženske nagrade so še vedno nekaj sumljivega in ženski se pisanje skozi žensko perspektivo še vedno pogosto vrne v obliki povratnega udarca. Toda kot rečeno, stvari se spreminjajo: tu je denimo cel val lezbičnih avtoric na Škotskem, ob katerem smo denimo samohranilke spet neke poročevalke z obrobja. Novi val škotskega kriminalnega romana v veliki meri pišejo ženske. In še vedno so ljudje, ki verjamejo, da spol pri pisanju ni pomemben, a sama v to ne verjamem. Če bi želela pisati tako, kot da spol ni pomemben, bi morala pisati romane brez ljudi. Kakor koli ženske že pišejo, je to vedno obogatitev literature z novo perspektivo.