Založniška akademija je na Slovenskem knjižnem sejmu včeraj ponudila kar nekaj priložnosti za vpogled v zakulisje izdajanja knjig. Na primer: direktorica za avtorske pravice v tujini pri ugledni francoski založbi Gallimard Anne-Solange Noble je letos med frankfurtskim knjižnim sejmom prejela novico, da prejme Nobelovo nagrado za literaturo njihov avtor Patrick Modiano. Ker ta nima agenta, se je nemudoma zavedela, da je naloga prodaje avtorskih pravic povsem v njenih rokah. A ni se odločila, da jih nekritično proda čim večje število, pač pa je skušala založnikom namesto Modianove zadnje knjige priporočiti kakšno drugo, za katero je presodila, da bi v njihovi kulturi morda naletela na boljši odmev. Njena formula namreč temelji na poznavanju uredniških politik in predvsem okusov urednikov pri tujih založbah, saj po njenem mnenju za vsako knjigo obstajajo prav določeni založniki, ki jo bodo ne le izdali, pač pa ji tudi namenili ustrezno promocijo.
Ugotoviti, kam sodi knjiga
Svoje poslanstvo zato opisuje kot ugotavljanje, katera knjiga sodi kam, pri čemer velja upoštevati tako zanimanje za neko tematiko v določenih deželah kot tudi družbeni kontekst in prevladujoče okuse. »Avtor lahko ima več knjig, a to ne pomeni, da vse 'potujejo'. Vse knjige niso za povsod.« Posledica je, da Italijani zelo dobro poznajo, denimo, Daniela Pennaca, medtem ko ga Angleži ne.
Literarni agenti po besedah Francozinje svojo kredibilnost gradijo na pravilnem priporočanju, ki jih naredi zanesljive svetovalce oziroma posrednike tudi v bodoče. Kot pri ženitnem posredništvu. »Če se ženitni posrednik prepogosto zmoti, ne obdrži dolgo dela.« Sicer pa se ji zdi bistveno, da zunaj anglofonskega okolja promotorji niso plačani na učinek, saj bi v tem primeru svojo kulturo širili le v deželah, kjer se to izplača – v angleško, nemško in špansko govorečih. »Nobene male države ni in manjših jezikov, veselimo se prevoda prave knjige v še tako majhen jezik,« pravi agentka, ki s tem bržkone tudi pojasni, zakaj je francoska kultura tudi v manjših državah relativno dobro znana.
V čem smo boljši od Soweta?
Sicer pa je založniška akademija ponudila tudi predstavitev raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji, katere ključne ugotovitve smo predstavili že včeraj. Ta je pokazala, da je slovenska bralna kultura relativno stabilna, s padci v določenih segmentih (branje izobraženih in število rednih bralcev), kar je pravzaprav problem, če vemo, da so bila torej zaman vsa prizadevanja in investicije kulturne politike za okrepitev bralne kulture.
Poleg podatka, da polovica državljanov sploh nikoli ne kupi knjige, se je povečal tudi delež takih, ki ne berejo; znaša približno 42 odstotkov, kar nas uvršča med slabe bralce v Evropi. Švedska, Finska in Češka so denimo države, ki imajo »le« 20 odstotkov nebralcev. »Če kdo misli ali trdi, da smo Slovenci dobri bralci, da smo knjižni narod, širi statistične neresnice,« je podatek komentiral soavtor raziskave Miha Kovač. Podatki se dopolnjujejo tudi z drugimi podobnimi raziskavami. Ena od mednarodnih študij je že pred leti pokazala, da sodimo Slovenci med lastnike najmanjših domačih knjižnic. Imamo manj ljudi, ki imajo doma več kot 500 knjig, kot jih ima denimo Bolgarija, bolje pa se menda po tem kriteriju odrežemo le od Soweta. Podatki so seveda zanimivi tudi zato, ker kažejo na velikanski razkorak med realnim stanjem in našimi predstavami o samih sebi kot zavednem knjižnem narodu.
