Naključje je hotelo, da sem praznila kozarec rdečega vina, ko je v petek zvečer prineslo novico o njegovi smrti. V trenutku spoznanja sem začutila srh na koži, kot že tolikokrat prej ob njegovih pesmih. Ne le zato, ker je eden mojih najljubših pesnikov, pač pa zato, ker je napisal pesem V mojem bifeju:
Bodo vedeli v mojem bifeju,
ko bom umrl?
Bodo tisti večer
spili kozarec več
in bodo zato
bolj srečno otožni?
Bodo čutili
(ne da bi vedeli za izrek)
media vita in morte sumus
in jim bo šel sladek srh
po životu,
ker so še živi?
/.../
Kajetan Kovič je bil od nekdaj moja majhna pesniška skrivnost. Med ljubitelji literature, sploh pa med študenti književnosti, je bilo vedno nekako bolj »ugledno« občudovati temačnega Daneta Zajca, prisegati na avantgardnega Srečka Kosovela, se zaklinjati na kozmično zavest Gregorja Strniše, zapadati visokemu postmodernizmu Milana Jesiha in še prej hermetičnemu modernizmu Vena Tauferja ali pa se vsaj istovetiti s stisko jezika Nika Grafenauerja. Malce mi je žal, ker nisem nikoli prej nikamor zapisala, da me je med velikani slovenskega pesništva prav Kovič kot edini skozi vse življenje nagovarjal z enako jasnostjo in močjo.
Vedno je imel besede zame. Za večino med nami jih je našel že s svojima Pikijem Jakobom in še posebej Mačkom Murijem, ki ga je med otroke množično v melodijah ponesla Neca Falk. A besede, ki so bile napisane po moji meri, je imel tudi kasneje. Med odraščanjem so imele njegove klasike, Bela pravljica, Južni otok in Labrador, ključno vlogo pri tem, da se je v meni zasadila nepopravljiva ljubezen do poezije. In tudi ko sem odrasla in še naprej pogledovala k njegovemu obsežnemu opusu, sem tam vedno našla pesmi, ki so izstopile, mi krojile jezik, me prepričevale o potentnosti materinščine, ki lahko življenje ubeseduje s tako natančnostjo. Kajetan Kovič je vseskozi ostajal eden redkih, zares redkih slovenskih pesnikov, katerega opus je poln verzov, ki me lahko ob katerem koli trenutku sunejo pod rebra, da traja nekaj časa, da pridem do diha.
Eden od štirih, a vendarle sam
In ko sem v petek zvečer drsela po družbenih omrežjih, se mi je zazdelo, da še zdaleč nisem osamljena v tej navezanosti na svojega najljubšega intimista. Množični odzivi dokazujejo, da je bil izjemno priljubljen, da najbrž sodi med pesnike, ki jih vsi na tihem občudujemo, pri tem pa občudovalci okoli tega redko dvigamo prah ali ga javno ustoličujemo. Del bralstva se mu je priklonil zaradi njegove otroške poezije, s katero so odraščali. S katero danes odraščajo njihovi otroci. Ali pa še naprej tudi sami. Zanimiv se mi je zdel odziv slovenskega pisatelja, ki je na svojem zidu v petek opozoril, da se je vredno spomniti, da medvedki in mačke, kakor koli jih je upodobil igrivo in ljubeznivo, še zdaleč ne predstavljajo vrha njegovega dela. Pomembno je vedeti, kje se pesnik dotakne neba, saj se je tja vedno znova nagrajujoče vračati.
Njegov vzpon se začne v zgodnjih 50. letih, ko skupaj z Menartom, Pavčkom in Zlobcem stopi na slovenski literarni parnas s Pesmimi štirih, prvim primerkom povojne slovenske poezije, ki se od »graditeljstva« obrne v individualno doživljanje sveta. A to je le prvi korak. Kovič nadalje piše gosto impresivno in sugestivno poezijo, ki uvaja žive in trpežne podobe, kakršnih slovenska poezija dotlej ni videla in ki se jih slehernik, ko se z njimi sreča, težko otrese. Južni otok ostaja poleg Zajčevega Velikega črnega bika in Šalamunovih Gobic ena od emblematičnih pesniških izkušenj vsakega srednješolca in podoba, s katero vsakdo med nami hodi po svetu, ne da bi se zavedal, da mu kroji meje fantazije in želja.
Zaupal v jezik, jezik zaupal njemu
Presunljivo je, s kakšno jasnostjo Kovičeve pesmi zrejo tako čez zunanje kot notranje pokrajine in kako bogate učinke pri tem ustvarjajo. Simboli, visoki, a hkrati prizemljeni, intuitivno razumljivi slehernemu bralcu, se v Kovičevih verzih zdijo spontani in naravni kot le pri malo kom. Četudi sodi med prve sodobne slovenske pesnike, je Kajetan Kovič eden od tipičnih pesnikov »stare šole«, ki se niso prepustili »strahu pred naivnostjo« in še verjamejo, da jezik lahko uboga. S tem imam v mislih pesnike – nikakor ni edini – ki se jim slovenščina skorajda milostno podreja in lahko z njo počnejo karkoli. Kovičeva poezija je eno najlepših utelešenj udomačenosti v jeziku, ki mu je omogočala, da je z magijo obdal najpreprostejše teme, da je meglico čudeža spustil nad najbolj vsakdanje motive. Besede je izbiral s takšno gotovostjo, da se mi pri branju kakšne od pesmi zdi, da je izrekel čarobno formulo, popoln niz besed in skrivno šifro, ki bo odklenila neznana vrata.
Kot da to ne bi bilo dovolj, je osupljiv poznavalec človeškega. V njegovih pesmih najdemo nekaj najbolj izvirnih misli o silah, ki ženejo človeka, tako gor kot navzdol, o črnih pasteh pa vedno tudi o svetlobi, ki pada v samo sredico teme. Soočanje nasprotujočih si občutij je vitalno gibalo njegovih verzov. Sladek srh se priplazi iz pesmi, ki imajo na prvi pogled nedolžno konstelacijo. Taka je priljubljena Bela pravljica, ki z naslovom sugerira nekaj idiličnega, a kot mnoge njegove pesmi prihaja s spoznanjem o lepoti in hkratni tragiki bivanja. Pri Koviču me ne nazadnje navdušuje, da je bil v svojem bistvu uporniški: medtem ko so mnogi njegovi sodobniki v pesmih intelektualizirali in se jezikovno izživljali, je on brezpogojno zaupal v telesen, čutni učinek besed. Izkušnjo je znal ubesediti tako, da jo bralec podoživi na koži. Rada si mislim, da je bil eden zadnjih, ki so to sploh še znali.
Poslušal do konca
Veliko mi pomeni, da sodi med klasike slovenskega pesništva, ki sem jim imela priložnost stisniti roko. Bilo je sredi februarja pred skoraj petimi leti, ko je založba Beletrina priredila simpozij, posvečen Kovičevemu ustvarjanju. Referate je prišel poslušat tudi sam. Bili smo pisana druščina, med nami mnogi odlični interpreti slovenskega pesništva, Boris A. Novak, Milan Dekleva, Ciril Zlobec, ki se jim sredi svojih 20. let še zdaleč nisem počutila enakovredno in se še vedno ne bi. Toliko bolj me je očaralo, da je poslušal udeležence vse do zadnjega, četudi je bilo videti, da mu zdravje komajda dopušča literarnoteoretski maraton na neudobnih sejnih sedežih kulturnega hrama. Bilo je nekaj ganljivega v tem, da se je po koncu z vsakim od nas rokoval. Kajetan Kovič je bil eden redkih pesnikov, pred katerimi sem umolknila, od zadrege in veselja, da imam to čast.
Vedno se bom počutila doma v družbi, kjer bo še nekdo sramežljivo priznal, da ga njegove pesmi vodijo do roba besed.