»Nedeljski popoldan je in asfaltirani trak, ki se vzpenja gladek in ovinkast zmeraj više v planine, ni tako samoten, kakor bi mi bilo prav.« To je prvi stavek Nekropole, to je vstop Borisa Pahorja na trak, ki ga vodi v nacistično taborišče v Franciji Bergen- Belsen. To ni njegova prva pot tja, to je pot kakšnih dvajset let kasneje, ko gre, da bi se znova soočil z enigmo absolutnega zla in zanjo našel besede. Po tem obisku napiše Nekropolo. Njen prvi stavek je zdaj tudi prvi stavek stripa Nekropola, v katerem pisateljevo pot beleži mladi tržaški umetnik Jurij Devetak.
Je čas za branje
Jurij Devetak se je v času covida ponovno lotil branja romana Nekropola, te ultimativne Pahorjeve mojstrovine, skozi katero se mu v srednji šoli ni uspelo prebiti: »Enostavno ni šlo, nisem mogel.« V drugo je imel vrata odprta, celo tako zelo, da mu je branje sprožilo risarsko imaginacijo in zamisel, da naredi strip. Pisatelj Pahor, četudi takrat že hudo bolan, se je z zamislijo o romanu v stripu strinjal, videl je tudi že nekaj Devetakovih risb, a je smrt knjigo prehitela; ta bo prišla iz tiskarne prihodnji teden.
Urednik založbe Mladinska knjiga Andrej Ilc je bil ob ilustratorjevem predlogu presenečen, najprej zato, ker je takšna zamisel prišla od tako mladega avtorja, in potem zato, ker je Devetak ponudil vse, risbo in tekst, izbor citatov iz romana, nekakšen kolaž stavkov, s katerim je vzpostavil novo celoto. Ilc je prepričan: »Jurij Devetak upravičeno velja za novo, vzpenjajočo se zvezdo stripa.« Glede na to, da je bil Pahorjev roman preveden v številne jezike, se verjetno tudi stripu obeta pot v svet.
Zgodovina v stripu
V risu od Spiegelmanovega Mausa do v slovenščini nedavno izšlega Tardi-Vautrinovega Krika ljudstva vstopa Devetak v strip, ki tematizira zgodovino. A v Pahorjevem primeru gre za zgodovino skozi eno samo osebo, pisatelja.
Risba Nekropole je presenetljivo čista, slikarska: »Do zdaj sem risal predvsem stripe in ilustracije za otroke, to zdaj pa je bilo nekaj povsem drugega. In ker sem začel delati spontano, so bile prve risbe bolj goste, črnobela mreža, potem pa sem začel brisati, želel sem jih reducirati, veliko mi je bilo do tega, da bi bila belina praznina, nič, molk, tako kot je Boris Pahor svoje občutke in potrebo po molku opisal ob obisku taborišča. Zato seveda tudi nisem hotel, nisem mogel uporabiti običajnega stripovskega orodja, spogledovanja s humorjem, kot to na primer naredi Maus, saj gre tu za resnično osebo, za njegove osebne spomine, tu bi bil humor povsem neprimeren.«
Devetak stopa tudi po sledi številnih risb, ki so jih narisali ujetniki sami, že v taboriščih ali pa kasneje, predvsem seveda cikla Zorana Mušiča Nismo poslednji. Vidno je, da se pri tem zavestno izogiba ekspresiji prvoosebnega doživljanja in se obrača k drugačnim, posredovanim občutkom o teh dogodkih, saj njegove generacije z njimi vstopajo predvsem preko literarnih, fotografskih, filmskih medijev. Tako tudi sam zastavi nekakšno montažo kadrov, kot bi z drsenjem iz ene risbe v drugo skušal ustvariti učinek filma, meditativnega filma, kjer podobe pridejo iz nič in se v nič povrnejo, ko odmaknemo pogled, kjer tudi besede, citati ali rahlo spremenjeni navedki Pahorjevega teksta, vzniknejo iz beline in vanjo spet izginejo. Boris Pahor je skozi cel strip star, tak, kot ga pomnimo iz poznih let, tudi ko ima v taborišču enaintrideset le. Izkušnja taborišča ga je naredila tisoč let starega. Kot pričevalec ves čas nosi slepeče bela očala, brez oči: »Pahor je slep, vsi smo slepi, vsi iščemo in tavamo, ko spoznavamo, tudi zdaj, kakšnega uničenja, kakšnega zla je zmožen človek,« pravi Devetak.
