Odločitev članov Švedske akademije, da letošnjo Nobelovo nagrado za književnost prejme László Krasznahorkai, je bila hkrati presenetljiva in ne – 71-letni madžarski pisatelj, sicer nedvomno eno izmed osrednjih peres sodobne evropske (ter svetovne) literature, je že kar nekaj časa veljal za avtorja, ki naj bi spadal v najožji krog kandidatov za najprestižnejšo nagrado v svetu književnosti, po drugi strani pa je znano tudi, da se njeni podeljevalci tovrstnim pričakovanjem radi izognejo ter se odločijo za kako manj pričakovano (čeprav ne nujno tudi manj zaslužno) ime. Kot so pojasnili v Stockholmu, je Krasznahorkai »velik epski pisatelj srednjeevropske tradicije, ki sega vse od Franza Kafke do Thomasa Bernharda in jo zaznamujeta absurdizem ter groteskna pretiranost«, vendar se s »premišljujočim, natančno odmerjenim tonom« obrača tudi proti Vzhodu, pri čemer so svojo izbiro med drugim utemeljili s pisateljevim »prepričljivim in vizionarskim opusom, ki sredi apokaliptične groze ponovno potrjuje moč umetnosti«.
Krasznahorkai, ki je za svoje delo že prejel številne nagrade v domovini in po svetu, med drugim je bil leta 2014 nagrajenec Vilenice, leto pozneje pa je dobil mednarodno bookerjevo nagrado, je sicer znan predvsem po svojih temačnih, melanholičnih romanih, izpisanih v značilnem slogu neskončno dolgih, zavitih stavkov. Rodil se je leta 1954 v majhnem mestecu Gyula na jugovzhodu Madžarske, v odročnem podeželskem okolju, ki je precej podobno prizorišču njegovega prvega romana Satanov tango, ki je izšel leta 1985; mračni portret razpadajoče vaške skupnosti, ki nasede lažnemu preroku, je na Madžarskem postal prava senzacija in obveljal za prelomno delo, pozneje (leta 1994) pa je bil v režiji Bele Tarra prenesen tudi na filmsko platno v obliki sedemurne črno-bele epopeje. Tarr je po pisateljevih delih – in v tesnem sodelovanju z njim – sicer posnel vrsto filmov, zadnji je bil Torinski konj (2011).
»Miren in hkrati zelo živčen«
Po izidu svojega drugega romana Melanholija upora (1987) se je Krasznahorkai preselil v takratni zahodni Berlin, kjer je dobil štipendijo, v času razpadanja vzhodnega bloka pa precej potoval in kar nekaj časa preživel v Mongoliji in na Kitajskem; pozneje se je v vzhodno Azijo vrnil še večkrat, bil je tudi po različnih evropskih državah in v ZDA, danes pa živi odmaknjeno v vasici na madžarskem severu. V svojem prvem odzivu na nagrado je priznal, da je nadvse srečen ter »hkrati miren in izredno živčen«. »Navsezadnje je to šele moj prvi dan kot Nobelov nagrajenec,« je dodal pisec, ki je v Sloveniji nazadnje gostoval pred dvema letoma na festivalu Fabula – v prevodu imamo na voljo dva njegova romana, to sta Satanov tango (izšel je leta 2023 pri založbi Beletrina) in Vojna in vojna (Cankarjeva založba, 2015), ter zbirko kratke proze Svet gre naprej (Beletrina, 2020).
Vsa tri omenjena dela je prevedla Marjanca Mihelič, ki je za Svet gre naprej prejela tudi Sovretovo nagrado; kot nam je zaupala, se je Krasznahorkai že vrsto let zavedal, da ga omenjajo kot možnega Nobelovega nagrajenca, vendar temu niti ni želel pripisovati pretiranega pomena. »Nagrado si je po mojem mnenju že zdavnaj zaslužil – je neizprosen kritik človeških zablod v zgodovini, zapisovalec univerzalnih silnic človekovega bivanja v svetu in neumorni zasledovalec presežnega v umetnosti.« Kot je dodala, je lavreat v svojih romanih »temeljito ter kritično spregovoril tudi o srednji Evropi«. Programski direktor Beletrine Aleš Šteger medtem kot posebnost avtorjevega pisanja izpostavlja »prodornost mišljenja« ter poglobljeno obravnavo odnosa med posameznikom in množico oziroma represivnim aparatom. »Za tovrstne teme je našel izrazito lasten jezik, ki je na ravni nekega jezikovnega delirija izjemno natančen, empatičen in večplasten.«
