Za francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja pravijo, da je bil eden najbolj izobraženih vladarjev svojega časa. Čeprav je znan predvsem po vojaških zmagah, političnih ambicijah in načrtih, kako bi Evropo ukrojil po svojih merah, je bil tudi strasten bralec. Njegova ljubezen do knjig ni usahnila niti med vojnimi pohodi. Prav nasprotno – v posebne premične vojne knjižnice je šlo precej njegovega truda in denarja. Zavedal se je, da so knjige temelj, ne samo za razvijanje uma, temveč za uspešno vladanje. Že kot mladenič je Napoleon oboževal klasična dela in biografske zgodbe znanih osebnosti, zlasti politikov in vojskovodij. Veliko je bral antičnega zgodovinarja Plutarha, ki je pisal biografije slavnih Grkov in Rimljanov. Ko je svoje dni preživljal v izgnanstvu na otoku Sveta Helena, pa je pogosto segal po sentimentalnem romanu z naslovom Pavel in Virginija, ki ga je napisal francoski avtor Jacques-Henri Bernardin de Saint-Pierre. Glavna junaka zgodbe sta prijatelja od rojstva, ki se zaljubita. Pri Napoleonovih bralnih navadah pa njegov knjižni okus ni tako fascinanten kot sam način, kako se je trudil knjige vključevati v svoj vojaško-nomadski vsakdan.
E-bralniki 17. stoletja
Da bi Napoleon med vojnimi pohodi in političnimi kampanjami ostal v stiku z idejami, prevladujočimi miselnimi trendi in navdihi, njegov strateški um pa v primerni kondiciji, je naročil izdelavo posebnih potovalnih knjižnic. Te je sestavil njegov osebni knjižničar Antoine-Alexandre Barbier. Vanje so lahko spravili več sto knjig – od vojaških strateških priročnikov in zgodovinskih razprav do romanov, poezije ter dramskih besedil.
Za potrebe hitrega premikanja je dal Napoleon izdelati manjše prenosljive knjižnice, nekakšne lesene škatle, ki so bile po obliki podobne velikim knjigam. V njih so bile pomanjšane izdaje francoskih klasikov, vezane v usnje in okrašene z zlatim ornamentom. Te knjižnice niso bile namenjene le Napoleonu – podarjal jih je tudi svojim generalom, od katerih so nekateri prejeli do 50 knjig v kompletu. Kot je zapisala univerzitetna knjižničarka Stella Butler, so bile te potujoče knjižnice pravzaprav »e-bralniki 17. stoletja«.
Napoleonova vojaška potepanja so vedno potekala v spremstvu knjig. Z njimi je nedaleč stran od točk, kjer so potekali boji, potoval skozi ideje, zgodovino in literaturo. Bil je general, ki je med vojaškimi premiki listal strani rimskega zgodovinarja Tacita, francoskega razsvetljenca Voltaira in francoskega dramatika Corneilla. Morda je prav na tak način uspešno brusil ostrino svoje politične vizije – v neizprosnem svetu vladarjev in bitk si je vzel čas za knjige.
