Najbrž ni Slovenca, ki ne bi poznal knjig s prisrčnimi in toplimi ilustracijami Jelke Reichman. »Prirasla nam je k srcu zaradi svoje odprtosti, dostopnosti in energije,« o njej pravi Pavle Učakar, likovni urednik založbe Mladinska knjiga, s katero Reichmanova sodeluje že vrsto let. »Na začetku moje kariere pri založbi je nekega dne v pisarno vkorakala izredno čedna gospa s sončnimi očali,« pripoveduje Učakar: »Uprla je roke v bok in rekla: 'No, pa da vidimo, kdo bo zdaj naš likovni urednik!' Vstal sem izza mize in povedal, da sem to jaz, pa me je premerila s pogledom in dejala: 'Tak fantek!'. Malo je manjkalo, da me ni uščipnila v lica. In od tega trenutka naprej je najina komunikacija potekala zelo prisrčno.«
Dobra slikanica nagovori vse
Velik prelom v njeni karieri so bile ilustracije za Kovičevega Pikija Jakoba. Takrat je izstopila iz udobne cone risb in se podala na negotovo pot slikanja. Leta 1975 se je potem pojavil znameniti Maček Muri v modrem telovniku na zeleni podlagi, eksplozija barv pa jo je odnesla v novo smer, ki je potem postala smer Jelke Reichman. Za na videz lahkotnimi, svetlimi in barvitimi podobami pa stoji veliko znanja in dela. »Ilustracija ni nekaj lahkega; češ, pač narišeš nekega kužka in je dovolj. Podpirati mora besedilo, da skupaj tvorita organizem in naredita slikanico brezčasno. Kajti slikanica ni samo prva otroška knjiga, nikakor ne. Dobra slikanica lahko nagovori tako otroke kot odrasle,« pravi Reichmanova.
Pred kratkim je praznovala 75 let, ob željah, da bo naslikala še mnogo ilustracij, pa nekoliko hudomušno odvrne: »Seveda si tudi jaz želim, da bi jih bilo še veliko. Ampak se bojim, da se vse izteka, tudi moje življenje in moči. Vsak rojstni dan, ki pride, je malce žalosten. Slovo je v njem. Zaenkrat še čutim veselje, bomo pa videli, kako bo. Ampak najtežje se bom poslovila od svoje risalne mize, to pa res.«
Veliko sreče, a tudi trpljenja
Čeprav svoje ilustracije skrbno načrtuje, težko komu drugemu pojasni, kako nastanejo in zakaj so točno takšne, kot so. »Vedno, ko začnem delo, se znajdem pred zidom. Potem pa se mi začnejo prižigati miselne lučke in iz tistega nastaja neka masa.« To maso oblikuje v vedno bolj konkretne podobe, dokler z njimi ni zadovoljna, kar opisuje kot neke vrste duhovno izkušnjo. »Občutek imam, kot da sem med risanjem od nečesa ali nekoga vodena, čeprav proces ves čas tudi sama nadzorujem. Veliko je sreče in trpljenja, ko se nekaj rojeva. Sploh ko se ti zazdi, da je zares dobro. To se ne zgodi vsakič, tudi meni so ene ilustracije bolj všeč, druge manj. Ampak naredila sem jih in moram priznati, da so moje.«
Če vidimo samo njene ilustracije, otroke z velikimi očmi in puhaste živali v idealizirani podobi, se nam zdi, kot da v njenem svetu vsak dan sije sonce. Toda poudarja, da ni tako: »Vsak človek ima tudi svoje težke in temne plati. Ni res, da za druge vedno sije sonce, samo da mi ne moremo vedeti, kako se nekdo drug počuti. Vemo le zase, svoje bližnje in tiste, ki nam to povedo.« Vendar pa meni, da tudi nekoliko bolj temačni deli njene duše niso nič groznega. »So pač stvari, ki me bremenijo in jih v ilustracijah ne vidite. Recimo to, da imam premočno empatijo in trpim z vsako živo stvarjo. Še na predmete, ki so mi ljubi, sem navezana in težko kaj zavržem. To je včasih zelo bremenilno, kajti skrbeti za vse… je težko.«
V še povsem sveži slikanici Najlepše pesmi o živalih so ob pesmih slovenskih klasikov, ki jih je izbrala sama – od Kosovela, Bitenca, Župančiča in Grafenauerja pa vse do Levstika in slovenskih ljudskih –, zbrane ilustracije, ki jih je dve leti ustvarjala za naslovnice otroških revij Cicido in Ciciban. »V njej so prisotni trije elementi, ki jih imam najraje na svetu: živali, poezija in otroci,« je še povedala Reichmanova, ki je v slikanici zajela vse letne čase, skrbno pa je tudi pazila, da se vsaka žival v slikanici pojavi samo enkrat.
