Irena Svetek nam je v novem nadaljevanju svoje serije psiholoških kriminalk, v katerih za pravico skrbi otožni državni tožilec Mio Aurelli, poskušala prizanesti. Če nas je v Rdeči kapici v ljubljanskem parku pričakalo truplo najstnice, odeto zgolj v rdeče ogrinjalo, tokrat v Kočevskem rogu, kamor je – ob Beli krajini – umeščen roman Beli volk, najdemo truplo mlade ženske, ki ima na obrazu masko v obliki volčje glave. V dokaz, da smo kot družba res zaglavili, brez suma o posilstvu pri eni in drugi seveda ne gre, kot tudi ne brez zgodovine (družinskega) nasilja. A je nekoliko nasilna tudi neprestana senzacija, ki nato bralcu sledi skoraj na vsakem pripovednem koraku.
Ireni Svetek pač ne moremo očitati, da se njeni bralci dolgočasijo. Krog junakov, povezanih z delovanjem Društva za zaščito kočevskega volka, navsezadnje družijo tudi skrivnosti – v društvu zaposlena Mara, hči Peruna in Mokoš, je del najstništva preživela v psihiatrični bolnišnici, vzrok pa ostaja tajen; predsednika društva Hermana Velesa za Maro nekoliko preveč skrbi, še bolj sumljivi pa so njegovi načrti glede prihodnosti organizacije; sodelavca društva Miša Cvitkoviča ob kruti izgubi matere tare še ljubosumje, zato išče izhod v samopoškodovanju; Marinega moža Jurija Dimitrovskega, ki ni le tihotapec, ampak tudi uporabnik drog, pa ob različno zverinskih razsežnostih ljubezni bremeni še pomanjkanje materine. Kako intimno je s kompleksno druščino povezan še naš starajoči se »šarmantni petdesetletnik« Mio Aurelli, ki se izogiba kazinojem, saj si je morda končno priigral nekaj sreče v ljubezni, naj bralec – kot se za krimič spodobi – izvoha sam.
Čez dolgo pripoved se bo prebil precej hitreje kot čez gost pragozd; ne zgolj zaradi napetosti zgodbe, temveč tudi zaradi kratkih, dinamičnih poglavij, v katerih se pripovedna perspektiva enega protagonista izmenjuje z videnjem drugega, sedanjost pa razjasnjujejo izseki iz preteklosti. Medtem ko ta tehnični vidik žanra avtorica, ki ji ležijo tudi dialogi, dobro obvlada, je slogovno preveč smela. Opisi vremena in menjave letnih časov, s katerimi odpira domala vsako poglavje, naj bi prispevali k očrtu vzdušja (cikličnosti, prenove življenja v naravi in v človeku), a prehitro delujejo zgolj shematično. Tudi njeni poskusi poetičnosti so po nepotrebnem – » … Kolpa se je bleščala v junijskem soncu kot kraljica, posuta z diamanti« – na meji s kičem, neprestano detajlno poročanje o brbotanju krvi in dviganju prsnega koša in utripa pri vznemirjenih protagonistih pa naposled več niti malo ne vznemirja. Junaki Belega volka so namreč vznemirjeni ves čas, kar je nemara ključni pokazatelj, da se je avtorica žanru uklonila, namesto da bi ga kakovostno ukrivila po svoje. Prozaična razlaga navezave na slovansko mitologijo ob koncu romana utrjuje dvom, da izročilo v literarno pripoved – kljub magičnosti, ki naj bi sedla na pokrajino in ljudi – ni dovolj pronicalo.
Da Beli volk vseeno ne zdrsne v trivialnost, je pisateljica – kljub mestoma presenetljivo mizogini reprezentaciji žensk – poskrbela z razgibano karakterizacijo junakov. Ti slutijo izvor svojih težav, a se nerazrešenim travmam težko upirajo, kar se med drugim kaže v njihovih vzorcih nasilnih reakcij, deloma pa tudi v odvisnostih od drog, seksa, dela … Njihova psiho(pato)logija ne priča toliko o tem, da se je Kočevskemu in Beli krajini zaradi neverjetne koncentracije jeznih ljudi, ki za javni red in mir skrbijo na lastno pest in so obenem lastniki strelnega orožja, očitno najbolje izogniti, temveč nemara bolj o dejstvu, da ranjeni privlačijo druge ranjene, njihovi otroci to nezaceljenost podedujejo, približevanje ranjenemu tropu volkov pa največkrat ni dobra ideja. Krimič, ki cilja na to, da bi bil obenem poglobljen družbeni roman, bi pač moral zadeti bolje. x
