A pisec še zdaleč ne obtiči na ravni gostilniškega pripovedovanja, kajti like potiska za ogrado metafizičnega, jih drega z ontološkimi vprašanji ter vpne v zgodovinsko perspektivo. Pravzaprav celotna kompozicija zbirke simulira krožni tok zgodovine, saj se začetna in sklepna zgodba spojita s komaj zaznavnim detajlom. Namiguje, da je človeštvo vrženo na krožno križišče, ki ga od časa do časa zapusti na kakšnem izvozu, a se brž vrne na iste tirnice.
Težko je reči, da konzumiranje Stramorjevih korakov prinaša užitek, kajti od bralca zahteva obilico potrpežljivosti in miselnega napora. Na poti do »bistva« ga avtor namreč nenehno spotika – predenj obeša nedoločljive sklepe, rad pripoveduje v oklepajih ter pogosto brez opozorila prereže dogajalno nit in niza zgolj asociativne utrinke, ki se tržejo od fabule. Da bi se dokopali do smisla, je treba te ponovno zlepiti v kolaž. Tako je delu nemogoče pripeti enotno interpretacijo, na kar kažejo tudi dosedanje kritiške obravnave, ki ga obrobljajo z najrazličnejšimi konteksti. Tomažin je torej podlegel sodobni slovenski literarni folklori, ki se trudi tekste čim bolj zavozlati in jih oviti v meglico skrivnostnega, da izzvenijo vzvišeno in so razumljivi le posvečenim. Presodite sami, ali se za takšnimi potezami skriva genialnost ali šamanstvo.
