Dolgoletni generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik se v pravkar izdani avtobiografiji z naslovom Gremo v Cankarja (založba Beletrina, 2025) spominja svojih sodelavcev, sopotnikov, umetnikov, kritikov in tudi mimobežnih trenutkov, ki jih je preživel v tej kulturni ustanovi – včasih trpkih, drugič humornih. Bralca popelje po zgodovini zasnove in gradnje Cankarjevega doma (CD), tudi v zakulisje, pripoveduje pa tudi o tem, kako je kulturni hram potem vodil trideset let ter kako se je v tistih časih pletla kulturna politika.
V knjigi med drugim piše o svojem zadnjem dnevu v CD: »Štirinajstega oktobra 2014 je bil moj zadnji delovni dan na Prešernovi 10. Star sem bil skoraj 72 let in pred sabo nisem imel nobenega načrta. Bi ga moral imeti? Tako sem spraševal novinarje, ki jih je kar naprej zanimalo, kaj bom počel. Kot vse svoje delovno življenje sem si zjutraj oblekel obleko, zavezal kravato in ob osmi uri stopil v pisarno v četrtem nadstropju. Kolektiv se je sredi dneva zbral v Veliki sprejemni dvorani, prebral sem poslovilni govor in poudaril, da se me ne bodo znebili povsem zares, saj stanujem skoraj na dvorišču Cankarjevega doma. V imenu kolektiva je spregovorila moja najtesnejša sodelavka Jana Kramberger in mi izročila skupinsko darilo – računalnik, ki ga uporabljam še danes.«
Prav na tem računalniku je nastala njegova avtobiografija. Ko se je upokojil, so mu že kmalu začeli prigovarjati, naj napiše knjigo o zgodovini Cankarjevega doma, ne nazadnje je imel gradiva vrh glave – osebne stvari, gradivo, zapiske, fotokopije dokumentov –, ki je čakalo v škatlah v eni od rezervnih kabin v Gallusovi dvorani. Po desetih letih je naposled knjiga dejansko nastala. »Glavni junak knjige ni Rotovnik, glavni junak je Cankarjev dom, njegov dolgoletni direktor pa je, kot sam poudarja, samo košček njegovega mozaika, v katerem se skrivajo majhne in velike zgodbe,« je ob izidu knjige zapisala Tanja Jaklič.
