Čeprav je Sebastjan in most fikcijsko delo (Sebastjan Gorjup je izmišljen junak, četudi besedilo sugerira možnost biografskega romana), je roman najmočnejši po nefikcijski plati: oživlja Maribor v specifičnem tvornem in za tek zgodovine pomembnem obdobju, ki je vznemirljive in vratolomne preobrate prineslo tudi Mariboru. Roman je postavljen v čas pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej (vse do začetka druge), ko se Maribor poda na svojo mučno pot preobrazbe iz provincialnega nemškega v mlado jugoslovansko in slovensko industrijsko mesto. Partljič je nedvomno opravil veliko raziskovalno delo in pred bralca postavlja slikovito poustvarjeno socialno okolje Maribora pred natanko 100 leti. Identifikacijski potencial ima tudi avtorjeva angažiranost in moralna drža, ki jo zavzema do opisovanih dogodkov in dogajanj ter se povsem poda siceršnjemu horizontu pripovedi, ki stremi k mitologizaciji mesta in njegovih zaslužnih meščanov, ki se pojavljajo kot epizodni liki.
Roman ne hira za kakšno posebej izrazito hibo, mogoče pa mu je očitati slogovno skromnost, ki temelji na deskripciji in sprotni interpretaciji vseh plasti dogajanja. Avtorjev pripovedni način je tradicionalno realističen, mestoma verističen – roman bi z njegovimi oblikovno-stilnimi značilnostmi brez težav »prodali« kot napisan v času, v katerem se dogaja. K vtisu, da sodi Sebastjan in most v samo srčiko žlahtne slovenske pripovedniške tradicije s konca 19. stoletja, še doda pripovedovalčev miselni okvir, ki se prav tako zlahka identificira s časom, ki se mu posveča. Partljičev roman je s svojo nazornostjo in »nazorskostjo« tako rekoč relikt.
Zanimanje za usodo mesta utegne iz Partljičevega romana napraviti silno zanimivo branje, vsem drugim bralcem pa se morda zastavi vprašanje, ali ne bi mogel avtor prilike (o tem, kako je mostove, ki jih z mukami gradimo, nesmiselno rušiti) povedati nekoliko bolj jedrnato.