Ugibanja so bila znova zaman, niti največji literarni vedeževalci tudi letos niso pravilno napovedali imena Nobelovega nagrajenca za literaturo. Med častno družbo lavreatov se vpisuje pisatelj Patrick Modiano, ki je postal 13. francoski prejemnik nagrade. Novico je v Parizu živeči avtor prejel šele po uradni razglasitvi; izrazil je veselje, a tudi začudenje, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Kraljeva švedska akademija je Modianu nagrado podelila za njegovo »umetnost spomina«, kot je povedala v utemeljitvi. Z njo je avtor obudil »najbolj nedoumljive človeške usode in razkril vsakdan okupacije«. Je avtor okoli 30 knjig, predvsem romanov, a tudi knjig za otroke in filmskih scenarijev. Njegovi romani so kratki, pogosto dolgi le okoli 150 strani, vsi pa so variacija na teme, ki ga najbolj vznemirjajo: spomin, izguba, iskanje, identiteta. Modiano za glavnega protagonista svoje literature razglaša kar čas in pravi, da kot vsak pisatelj tudi on vedno znova piše isto knjigo.
Proust našega časa
Ko razmišljamo o francoski literaturi, Modiano morda ni prvo ime, ki nam pride na misel, a v Franciji sodi med priljubljene, dobro poznane in večkrat nagrajene avtorje, četudi obravnava pogosto težke življenjske teme. Rodil se je leta 1945 očetu italijansko-judovskega rodu (ki se je vojnemu pregonu izognil z zvezami tako pri gestapu kot organiziranem kriminalu) in mami Belgijki. Njegovo otroštvo so zaznamovali očetovo burno življenje, mamina igralska kariera in smrt njegovega brata v otroštvu, ki mu je posvetil dela prvih 15 let pisateljske kariere.
Prek matere igralke je spoznal Raymonda Queneauja, ki ga je uvedel v literarno okolje. Pisateljski karieri se je popolnoma posvetil že takoj po izdaji prvega romana La Place de l'Étoile leta 1968. Delo na žalost ni prevedeno v slovenščino, velja pa za eno temeljnih del, ki obravnavajo holokavst. Več kot 40 let zamude pri prevodu v nemščino je posledica njegove kontroverzne, mestoma satirično antisemitske vsebine.
Tajnik švedske akademije Peter Englund je kot roman, ki je primeren za prvi stik z avtorjem, izpostavil Missing Person (Pogrešana oseba), v katerem se avtor v postmodernistični maniri poigrava z žanrom detektivskega romana. Roman, ki ga za zdaj ne moremo brati v slovenščini, a je dostopen v angleščini, prinaša kratkočasno branje o detektivu, ki je izgubil spomin, in v svojem zadnjem primeru odkriva, kdo je, hkrati pa v njem oblikuje temeljno sporočilo o spominu in času. Englund je prepričan, da je Modiano dostopen vsem vrstam bralcev, poleg jedrnatosti njegov slog odlikuje tudi enostaven jezik. Označil ga je za Prousta našega časa.
V slovenščini tri Modianova dela
»Ključne teme Modianovega pripovednega sveta so iskanje izgubljenega časa in oseb, podob in dogodkov, ki so ga zaznamovali, izpraševanje o lastni identiteti in melanholično iskanje opornih točk v zabrisani lastni preteklosti in v ljudeh, ki smo jih poznali in so nam bili morda nekoč blizu,« je za Dnevnik o avtorju povedal njegov slovenski založnik Jože Piano.
Še malo ni samoumevno, da lahko Modiana beremo v slovenščini. V angleškem jeziku je relativno skromno dostopen in v njihovem kulturnem prostoru skorajda neprepoznaven, kot je v intervjuju po razglasitvi dejal Peter Englund, kljub temu pa so ga lahko člani akademije podrobno brali v švedskem jeziku. To lepo kaže, kako so lahko veliki jeziki pogosto prikrajšani za stik s kakovostno literaturo manjših jezikov.
Slovenske založbe so Modiana opazile že v začetku 80. let, ko je Vital Klabus pod okriljem nekdanje založbe Obzorja iz Maribora prevedel roman Vila Bolest. Pred leti pa sta pri Družbi Piano (danes eBesede) po zaslugi prevajalke Nadje Dobnik, ki je založnika opozorila na tega domala spregledanega Francoza, izšla še delo za otroke Katarina, mala balerina v prevodu omenjene prevajalke in roman Ulica Boutiques obscures v prevodu Mojce Schlamberger Brezar.