Štefanec predstavi mlad par arhitektov v prekernih delovnih aranžmajih, ki jima po glavi ne hodi popolnoma nič drugega kot lastno stanovanje, ki pa jima je finančno nedosegljivo. Njuno pehanje za ciljem spominja na večni motiv Francke in teka za vozom, ki ima tokrat groteskno dimenzijo, ker so stvari, za katerimi mladca v prazno tečeta, v resnici nepremične, na dosegu roke, ogledujeta si jih in občudujeta, a do njih kljub trdovratnemu varčevanju ne moreta. Ambicija romana je nedvoumna: vpet skuša biti v živo stvarnost in spregovoriti o perečih problemih družbene stvarnosti.
Roman se ponuja kot alegorija te realnosti. Zato tudi ne vzpostavlja zares kompleksnih likov, takih, ki ne bi bili zreducirani na eno samo hotenje, ki je žalostno prozaično za dva mlada, izobražena posameznika. Njuno premočrtnost roman zagovarja s tezo, da sta pač arhitekta, poklicna ljubitelja zidovja. A želja je na tanki meji obsesije, s čimer roman izgublja distanco do snovi. Romaneskna problematizacija željo dveh junakov prenapihne, da postane neživljenjska, na trenutke smešno trapasta. Vtis krepi krivdna nevroza, ki jo razvije glavni junak, ki z denarjem svoje punce brez njene vednosti ali pristanka kupi stanovanje v izjemno slabem stanju, kar ji potem bistro prikriva. Roman je obrtniško vešče spisan in oblikovan, nujno pa potrebuje bralca, ki se mu junaka, katerih edino stremljenje je nepremičnina, ne bosta zdela privlečena za lase za potrebe pisateljskega projekta. Edina prava odlika romana je bržkone neprizanesljiva slika zanikrnega slovenskega nepremičninskega trga, katerega ekscesi bi bržkone lahko bili roman zase.
