Kaj pa pesmi? Že njihov skupni naslov izraža vse, kar ima pesnik: zrak in zvenenje. Seveda, dih je osnovno merilo pesmi. Kar diha, poje, prav preprosto pojasnjeno. Se pravi: ko pesnik diha, je govor izraz zasoplosti. Kajti treba je izpostaviti podatek, da je Tomaž Šalamun izdihal preko štirideset pesniških zbirk. In ne odneha, kajti: le čemu bi? Njegove pesmi so slovenska družinska rariteta kljub izobilju. V zbirki Dih so izbrane v štiri razdelke, vsak razdelek ima navedek v smislu napotka k branju. V celotni ponudbi se prepletata predvsem slovenščina in angleščina; in nekaj romanščine v različnih sodobnih izvedbah je treba znati, da se pride v srž pesniških sporočil. Morda pa tudi to zadnje ni tako pomembno, saj se pesmi med seboj plemenitijo s silno navdihnjenostjo. Štiridelni strukturni lok tako zdrži predvsem kot predstava o nazobčanosti, ko sintaktični lok postane skladenjska žaga. Oba predmeta imata vsekakor tudi spevne lastnosti. Da pa se ju kar najvešče uporabi, služi predvsem zadržanje diha.
Ko pesem predava
V projekcijsko obarvani spremni besedi z naslovom Šalamunove pesmi so obstajale, še preden se je zgodilo vesolje, ki jo je spisal David Bedrač, eden članov uredniškega sveta ptujskega zavoda z imenom Itadakimasu, mrgoli pogojnih stavkov. Nanašajo se seveda na akademika in slovenskega kulturnega atašeja Tomaža Šalamuna in njegovo pesnjenje. Prav preroški so. Eden prednjači: »Zanj bi bila verjetno najlepša in najučinkovitejša tista pesem, ki ne bi zavzemala nobenega prostora več, ki bi bila na listu tako močno bela in nevidna, da bi bila obenem tudi najmočneje in vsak hip prisotna: v praznoglasju, v kričeči belini papirja, nekje na vrhunskem stičišču pesnikovega mesa in bralčevega telesa.« Bedrač torej brezkompromisno umesti Šalamuna v brezčasje, kar je sinonim za večnost. Toda po drugi strani se zdi, da je v knjižici, ki si z oblikovalskega stališča zasluži oznako na-silo-zlepljeni-listi-s-ceno-štirinajstih-evrov, pesnik samo še tržna znamka; krivično je, da so pesmi ponujene na trg v obliki, ki si zasluži tudi oznako »precenjena žepnica, ki je izšla brez vsakršne podpore«.
