Kot prvo imamo dolgo tradicijo visokega cenjenja znanja in učenja. Naš nacionalni ep Kalevala je verjetno edini nacionalni ep, kjer se ljudje bojujejo z besedami namesto z meči, glavni junak je namreč pevec in učenjak. Svoje nasprotnike razoroži z besedami in vsi prizori vojaških bojev so prav obupno slabi, saj vsi izgubljajo in v bojevanju ni nobenega smisla. Kot drugo pa je na oblikovanje narodovega značaja močno vplival boj za neodvisnost od Rusije. V času tega boja v 19. stoletju so se Finci odločili, da investirajo v izobrazbo in učenje, saj so se želeli po nečem razlikovati od drugih narodov okoli. To je porodilo močno gibanje za ljudske šole in javne knjižnice.
Svoje mite o utemeljenosti na besedi in kulturi imamo tudi mi, a kot bralci zaostajamo. Morda pa vendarle na dolgo tradicijo branja vplivajo tudi dolge in temne zime?Predvsem je kriv nacionalni značaj. Ko primerjamo finsko govoreče Fince in švedsko govoreče Fince, ugotovimo veliko razliko. Finci so bolj introvertirani. Švedski Finci v prostem času pojejo v zboru, Finci pa berejo. Je pa res – ko ne moreš ven, pridejo na vrsto knjige. Lahko bi seveda smučali, ampak tu je problem tema. Poleg tega se ljudje navzamejo bralnih navad od staršev. Sama sem se branja navzela od mame, saj sem videla, da ji je branje v užitek. Imamo pa tudi izjemno dobro podprt in vzdrževan sistem knjižnic, in to že celo stoletje.
Ste odlični izposojevalci, ne pa tudi kupci, podobno kot Slovenci. Zakaj imajo monopol nad branjem knjižnice?Po eni strani, ker so ekološko naravne v smislu, da imajo od njih koristi tako kupci kot založniki in knjigotržci. Naši založniki vse bolj ugotavljajo, da so knjižnice velikanski marketinški sistem za njihove izdelke. S pomočjo knjižnic ljudje že v mladih letih postanejo del bralne kulture, kar prej ali slej vodi tudi h kupovanju knjig. Založniki zato podpirajo tudi izposojo e-knjig, saj menijo, da se bodo ljudje prav s pomočjo knjižnic naučili e-branja in postali e-kupci.
Finska slovi po kvalitetnem šolanju – so pri vzgoji bralne populacije odločilne šolske knjižnice?Ne, pri nas so ključne javne knjižnice, medtem ko je šolskih zelo malo, kar pomeni, da gredo naši otroci naravnost v javno knjižnico, ko potrebujejo knjigo, da bi poglabljali svojo pismenost. Posledica je, da se zgodba s knjižnico ne konča, ko izstopijo iz obveznega šolanja. Smo edina država s takim sistemom. Šola in knjižnica na Finskem ne prideta v paketu, knjižnica ima za otroke čisto neodvisen pomen. Mislili smo tudi na eno majhno stvar, ki je za otroke zelo pomembna: članska izkaznica za knjižnico je prva stvar v življenju otroka, ki jo dobi, in je povsem enaka tisti, ki jo imajo odrasli. Če si star sedem let in imaš svojo izkaznico, ki je za nameček ista kot izkaznica tvojih staršev, je to zelo dragocen občutek.
Zakaj je med bralno in nakupno kulturo tak razkorak?Prodaja knjig povsod upada, celo izposoja določenih vrst knjig. To kaže, da tako knjigarne kot knjižnice zadnjih deset let nekoliko trpijo zaradi tekmovanja za prosti čas med različnimi mediji in načini preživljanja prostega časa. Odločilen je internet, ki se nam je zgodil v tem času.
So knjižnice sploh še knjižnice, ko poleg znanja in branja ponujajo še celo vrsto storitev: delavnice, tečaje, co-working prostore, druženje, dogodke?Mislim, da njihovo vlogo še krepi dejstvo, da vse bolj postajajo kraj, kamor se je mogoče priti učit, celo delat. Posebno priljubljene so delavnice, na katerih obiskovalcem omogočamo preizkušanje novih tehnologij, kakršne so 3D-tiskalniki. Tukaj knjižnica opravlja svojo osnovno nalogo: znanje dela dostopno. Kje drugje bi se imeli ljudje lahko priložnost spoznati s tovrstnimi napravami prihodnosti? Zanimivo je, da uporabniki, ko jih vprašamo, kaj želijo od knjižnice, pravijo, da prav to. Knjige in še več. Namen dobre knjižnice je prav krepitev vloge državljana. Tako pomembna za vsako mesto in državo je prav zato, ker je knjižnica vsem odprt in dostopen javni kraj.
