Knjiga za 23 evrov je vendar predraga

Pri vseh trgih si zastavimo isto vprašanje: kako se neka knjiga prilega v založnikov program? Zakaj? Ker bo založnik, ki se mu neka knjiga poda v program in do katere goji afiniteto, naredil vse potrebno za to, da knjigo ustrezno promovira. Pri svojem delu ne ocenjujem toliko knjig in njihove primernosti za izdajo v posameznih državah, kot se predvsem ukvarjam z založniki, z ocenjevanjem njihovega okusa, razbiranjem njihovih želja. Želim, da je knjiga dobra za založnika in založnik dober za knjigo.

Ja, če imamo denimo knjigo o psihoanalizi, takoj vem, da jo moramo ponuditi v Argentino. Ker imajo veliko psihoanalitikov in ker veliko ljudi uporablja psihoanalizo.

No, težko se domislim teme, ki bi bila očitno zanimiva predvsem za Slovenijo. Zelo različne knjige objavljate. Vem pa, komu se oglasiti s kakšnimi knjigami. Vem, da se z angažirano literaturo lahko oglasim Roku Zavrtaniku pri Sanjah, spet drug okus imajo pri Beletrini, na Cankarjevi založbi in pri Modrijanu.

Vsi mi vedno povedo, da so sicer navdušeni nad neko knjigo, a da potrebujejo subvencijo, da jo lahko izdajo. S tem se srečujem tudi drugod, a pri vas mi to brez izjem govorijo vsi. Opažam še en problem: založniki mi pravijo, da knjige težko prodajajo, ker si jih vsi izposojajo v knjižnicah. V drugih državah so morda nekoliko bolj direktni in takoj povedo, da ljudje knjig ne kupujejo, ker so predrage ali ker ljudje nimajo denarja. In zahajanje v knjižnice je v vašem primeru le posledica predragih knjig. Vaši založniki zato simptomatično govorijo o bralcih in manj o kupcih.

Ne bi se opredeljevala do slovenskega primera, pač pa bom razmišljala na splošno. Vprašanje, kako knjigo prodati, bi moralo biti ključno, saj brez kupcev niti avtorjev ne bo zelo dolgo. Rada bi založnike slišala pogosteje reči, da potrebujejo subvencijo ne zato, da knjigo izdajo, pač pa da ji lahko znižajo ceno. Seveda nihče ne kupi knjige za 23 evrov – to je vendar drago! Če stane 15 evrov, jo boš kupil, če stane 23, je ne boš, tako preprosto je to. Ni mi jasno, zakaj se založniki ne trudijo za ekonomsko preživetje s pomočjo cenejših knjig. In pri tem bi morale pomagati subvencije. Noben avtor ne želi biti le objavljen bodisi doma bodisi potem še v tujini. Če bi želel biti le objavljen, bi si knjigo natisnil sam in jo razdelil prijateljem. Avtorji, ki iščejo in najdejo založnike, želijo biti brani med širšo publiko. In založbe avtorjem dolgujejo, da jim to željo uresničijo. Cena je tu ključna ovira, ki stoji med avtorji in bralci. Založnikova naloga ni, da knjigo objavi. Založnikova naloga je, da jo proda. Treba je odkriti način, kako lahko knjige izdajamo še iz kakega drugega razloga kot samo zato, ker so dobile subvencijo.

Vsekakor. Zelo pomembni pa so tudi marketingarji in promotorji, ki naredijo vse, da se o knjigah govori, piše, da jih knjigarne veliko kupijo. Naši promotorji so vsi izjemni bralci, poznajo svoje knjige in o njih imajo mnenje. Tako so navdušeni nad knjigami, ki jih izdajajo, da to navdušenje prenašajo na knjigarnarje in druge. Če niso iz Pariza, se pripeljejo samo zato, da knjigarno prepričajo, naj raje kupi 100 namesto 50 izvodov. Mi smo država, ki nima literarnih agentov, ker smo založniki najboljši promotorji knjig.

Kot prvo, ne delamo toliko trdo vezanih izdaj. To knjige močno podraži. Pri nas celo Nobelovi nagrajenci izhajajo mehko vezani.

Vprašanje je, zakaj.

Še vedno pa bi lahko izdajali mehko vezane knjige za fizične kupce.

Tudi če bi ta pritisk bil, se mu ne bi podrejala. A naš oddelek sklene 800 pogodb in firmi prinese več kot tri milijone evrov na leto, kar pomeni, da vsekakor imamo rezultate, četudi s četverico sodelavcev prisegamo na enakopravno obravnavo vseh dežel in vseh jezikov.

Ne delamo razlik. Sploh pa so še mnogo manjši trgi kot slovenski. Pomembna je prodaja pravic v vsako državo, ker nikoli ne veš, kje se bo neki avtor prijel.