V Ljubljani je v noči na torek umrl letošnji Prešernov nagrajenec, pisatelj Vladimir Kavčič, ki je v nedeljo dopolnil 82 let. »Vladimir Kavčič je s svojim več kot 40 naslovov obsegajočim literarnim opusom klasik slovenske literature«, so zapisali v utemeljitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo. V njegovi literaturi prevladuje tema človeka, ki se je med vihro 2. svetovne vojne znašel v brezizhodnem položaju zaradi usodnega križanja družbenozgodovinskih silnic. »Zagotovo je bila eden od vzrokov, da sem začel pisati, tesnoba, ki sem jo nosil s seboj«, je povedal ob sprejemu Prešernove nagrade. »Tisti, ki smo bili v otroštvu izpostavljeni vojni, nam je to pustilo posledice. Danes vemo, da gre za posttravmatski sindrom. S pisanjem se človek razbremeni notranjih napetosti. Soustvarja svet, ki ga obvlada, in hkrati razrešuje notranje dileme, ki ga mučijo.« Pri tem pa je dodal, da je šlo pri pisanju o drugi svetovni vojni za obsesijo, ki se je pozneje izkazala kot obremenjujoča in celo škodljiva: »Preveč sem se vezal na določeno obdobje, generacijo, njeno problematiko in bil premalo odprt za sedanjost. To se mi je posvetilo leto ali dve nazaj, ko sem bil član komisije za pisateljske štipendije Javne agencije za knjigo RS. Zadnjo se je potegovalo okoli 100 piscev, od mene mlajših 20 ali več let, in ugotovil sem, da je njihov svet bistveno drugačen. Vprašanja, ki mučijo mene, za večino od njih niti ne obstajajo.«
Kavčiča proza je zvečina zelo stvarna in trezna, celo dokumentarna, vendar je, kot meni literarni teoretik Alen Širca, prav v tem »njena moč, njena izjemna prodornost in pretanjenost«. Tako iz njegovih vojnih romanov kakor iz proznih del, ki zajemajo snov iz kmečkih uporov (na primer Pustota, Somrak in Vrnitev izginule kraje), pa prihaja na plan njegova brezkompromisna »filozofija življenja«, ki se dotika temeljev človeške eksistence: čeprav je človek v svoji usodni ranjenosti z zlom vedno znova žrtev takšne ali drugačne ideologije, ga njegova »prvobitna sla po življenju razpira k odprtosti za upanje«, še pravi Alen Širca. V Velikem slovenskem biografskem leksikonu so o Vladimirju Kavčiču zapisali, da njegovo literaturo zaznamujejo neorealistični slog s poudarjeno kritičnostjo, eksistencialistične prvine in modernistični postopki, zlasti pod vplivom Franza Kafke.
Vladimir Kavčič se je rodil leta 1932 v vasi Podgora v delavsko-kmečki družini. Osnovno šolo je zaradi vojne obiskoval v različnih krajih, ker je bil med vojno uničen njegov rojstni list, mu je učitelj napisal potrdilo o šolanju, s katerim se je lahko vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je urejal dijaško glasilo in začel sodelovati pri revijah Mlada pota in Problemi. Diplomiral je na pravni fakulteti in bil kot pravnik nekaj časa zaposlen na RTV Slovenija. Pozneje je bil urednik založbe Borec, direktor Jugoslovanske avtorske agencije, opravljal pa je tudi več političnih državno-uradniških funkcij na področju kulture: bil je predsednik skupščine Kulturne skupnosti Slovenije, predsednik Republiškega komiteja za kulturo in direktor Zavoda RS za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje.
Literarna kritika je v Kavčičevem opusu razbrala več tematskih krogov. Za romane, kot so Ne vračaj se sam, Ognji so potemneli in Sreča ne prihaja sama, je značilno tematiziranje posameznikove duševne in moralne stiske v vojnem času. Za drugi tematski krog (romani Tja in nazaj, Od tu dalje, Onkraj in še dlje) je značilno ustvarjanje alegoričnih podob neenakega boja med oblastniško ideologijo in posameznikom. Tretji tematski krog predstavljajo trilogija Žrtve I–III ter romani Zapisnik, Obleganje neba, Ko nebo zažari in Minevanje, v katerih prevladuje vojna tematika. Napisal je tudi zgodovinsko alegorično dramo Aleksander Veliki ter nekaj del za mladino.
Vladimirju Kavčiču so leta 1976 namenili nagrado Prešernovega sklada za roman Zapisnik, a je bila zaradi sporne tematike (dachavski procesi) preklicana; prejel jo je dve leti pozneje za roman Pustota, po katerem je Jože Gale posnel istoimenski film. kul