Filozof, sociolog in muzikolog Theodor W. Adorno je bil pomemben član frankfurtske šole kritične teorije, ki je v času med obema vojnama delovala na Inštitutu za družbene raziskave Univerze v Frankfurtu. Inštitut so nacisti leta 1933 zaprli, zato so ga njegovi člani naslednje leto premestili na ameriško univerzo Columbia. Misleci te šole so bili še Max Horkheimer, Walter Benjamin, Herbert Marcuse in drugi, ki so v spisih Hegla, Marxa in Freuda videli ključne elemente za razumevanje moderne družbe; nadaljevanje te teoretske smeri pozneje predstavljata predvsem Jürgen Habermas in Peter Sloterdijk.
Adornovo razmišljanje sta zaznamovali predvsem svetovni vojni, ki sta ga navdali s temeljnim pesimizmom glede prihodnosti družbe; od tod tudi njegova odmevna (in tolikokrat razveljavljena) izjava, da po Auschwitzu poezije ni več mogoče pisati.
Fašizem in njegovi izvori
Enega temeljnih razlogov za stanje, ki je pripeljalo do vojn, sta Adorno in Horkheimer, ki sta Nemčijo zapustila v 30. letih (Adornu so kot Judu po očetu leta 1933 prepovedali predavati), v eksilu v ZDA popisala v knjigi Dialektika razsvetljenstva – filozofski fragmenti. V tem »premišljevanju o destruktivnih vidikih napredka« sta razsvetljenstvo opisala kot osvoboditev od narave, ki pa hkrati vsebuje samouničevalno kal: um, na katerem razsvetljenstvo temelji, ni le emancipatorično, ampak tudi instrumentalizirano orodje, ki lahko povsem reificira človeka, kar se je pokazalo tako v kapitalističnem izkoriščanju kot v najbolj mračnih nacističnih praksah. Racionalnost sama po sebi ni nikakršno zagotovilo za človekovo odločanje in delovanje v korist vseh.
Dialektiki razsvetljenstva je leta 1950 sledila še druga njuna knjiga Avtoritarna osebnost, ki je v veliki meri temeljila na ameriških testnih študijah ljudi, ki dobijo moč nad drugimi – knjiga in študije še danes relevantno pojasnjujejo učinek vsiljene ali ponotranjene avtoritete, ravnanje človeka, ki dobi avtorizirano moč nad drugimi, čredni učinek... »Psihološke dispozicije dejansko ne povzročajo fašizma; bolj bo držalo, da fašizem določa psihološko območje, ki ga lahko uspešno izrabljajo tisti, ki ga promovirajo, in to ne iz psiholoških razlogov, ampak lastnih interesov.«
V vojnih letih je Adorno začel pisati tudi aforizme, ki so kasneje izšli v knjigi Minima Moralia: refleksije iz poškodovanega življenja. Navdihnilo jih je novo branje Nietzscheja, dotikajo pa se tako velikih tem, kot je na primer emigracija, kot povsem drobnih, vsakdanjih, v katerih se kažejo človekovi etični precepi.
Umetnost in kulturna industrija
V mladosti se je Adorno veliko posvečal tudi glasbi, kot pianist in privrženec Schönbergove dvanajsttonske skladateljske tehnike pa tudi komponiranju, ki ga je študiral pri Albanu Bergu; vse do smrti si je želel dokončati njegovo nedokončano opero Lulu. Bil je privrženec avantgardne glasbe, pisal je tako o Beethovnu in Wagnerju kot o jazzu. V enaki meri kot glasba sama pa ga je zanimalo tudi njeno posredovanje skozi radijski medij: »Pomen Beethovnove simfonije, medtem ko poslušalec postopa po stanovanju ali leži v postelji, je verjetno drugačen od tistega v koncertni dvorani ali v cerkvi.«
Prav tovrstni razmisleki, ki se jih je Walter Benjamin leta 1936 lotil v znameniti študiji Umetniško delo v času tehnične reprodukcije, so Adorna po emigraciji v ZDA in ob trčenju s tamkajšnjo kulturo pripeljali do problema množične kulture oziroma kulturne industrije. Ta po njegovem mnenju predstavlja zgolj navidezno demokratizacijo in emancipacijo kulture, ki je v resnici ravno tako vsiljena in je ravno tako orodje discipliniranja in pasiviziranja ljudi, umetnost pa sili v konformizem, standardizacijo in trivializacijo.
Tej Adornovi teoriji so upravičeno očitali preveč enosmerno zavračanje kulturne industrije, v kateri je nenehno iskal le fašistoidne elemente – brez upoštevanja drugih, emancipatoričnih vidikov, ki jih je zaznal že Benjamin. A njene negativne plati je detektiral z natančnostjo, ki je veljavna še danes, ko je prav ta kultura že globalno dominantna, »pootročenost ljudi« in njihova »oropanost avtonomije in spontanosti« pa je postala resen družbeni in psihološki problem.
Težavno soočenje s prakso
Adorno se je posvečal tudi literarnim študijam, ki jih imamo zbrane v Beležkah o literaturi. Sodeloval je tudi s Thomasom Mannom, v »nemški Kaliforniji«, kot je Mann poimenoval njihovo tamkajšnjo emigrantsko skupnost. Mann je namreč takrat pisal svojega Doktorja Faustusa in Adornovi pogledi na prodano dušo so mu bili nadvse dragoceni. Po Adornovi smrti je bila objavljena tudi njegova Estetska teorija, ki jo je nameraval posvetiti Samuelu Beckettu.
Nekaj let po vojni se je Adorno vrnil v Nemčijo in presenečen ugotovil, da državo v lepi meri še vedno obvladujejo bivši nacisti in nacistični simpatizerji. Znova je predaval in se zbližal s študenti, toda proti koncu življenja je leta 1969 prav od njih na univerzi doživel tudi izžvižganje. Ob študentski zasedbi prostorov v znak protesta proti okostenelosti izobraževalnega sistema, medijski monolitnosti, vietnamski vojni, obisku iranskega šaha in zakonu o izrednem stanju je nadnje celo poklical policijo. Ni prenesel vdora realnosti, nihal je med tem, da je študentsko gibanje »regresivno«, in mnenjem, da je progresivno, a da je »smešno postavljati barikade proti tistim, ki imajo bombo«. Praksa očitno nikakor ni mogla zadostiti njegovi teoriji, zato se mu je zdela nedorečena, napačno utemeljena in nesmiselna.