Jubilejni 30. slovenski knjižni sejem je v polnem zamahu. To pomeni, da je mogoče obiskati vrsto zanimivih pogovorov in predstavitev, celo kaj okusnega pojesti, predvsem pa je knjige mogoče kupiti po nižjih cenah. Mnogi obiskovalci knjižnega sejma se na vhodu na sejmišče sprašujejo, ali lahko knjižne novosti letos še kupujejo po znižanih cenah, saj je sredi leta stopil v veljavo zakon o enotni ceni knjige, ki določa, da se knjiga šest mesecev po izidu povsod prodaja po isti ceni. Razveseljiva novica je, da zakon za sejme (in prodajo na založnikovih dogodkih) dopušča izjemo – do največ 20-odstotne popuste na vse nove knjige. Seveda pa je mogoče starejše knjige kupovati po bistveno višjih popustih, mnoge le za pičlih nekaj evrov.
Omenjeni zakon, ki je eden od osrednjih dosežkov ministrstva za kulturo v mandatu Uroša Grilca, pa za zdaj po besedah številnih založnikov nima želenih učinkov. Medtem ko so ga knjigotržci (torej predvsem osrednji knjigotržec, Mladinska knjiga) veseli, založniki poročajo, da po nekaj mesecih veljavnosti zakona že beležijo upad prodaje, predvsem v lastnih spletnih prodajalnah, kjer knjig po izidu ne morejo več ponuditi s popustom. Zakon, ki naj bi dolgoročno knjige naredil cenovno dostopnejše, jih kratkoročno dela manj dostopne. Založniki medtem na sejmu zadnja leta beležijo nekaj več prodaje, kot je je bilo v letih takoj po začetku krize, vseeno pa novosti letos prodajo težje kot doslej, ko so na kak vroč, cenovno zahteven naslov obračunali tudi do 35 odstotkov popusta.
Slabša intelektualna kondicija
Nakupno obnašanje Slovencev pa je letos mogoče vrednotiti mnogo bolj informirano. Po več kot 15 letih smo namreč dobili sveže rezultate nedavno opravljene raziskave slovenske bralne kulture. Raziskavo z naslovom Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji bodo danes ob 11. uri v okviru Založniške akademije predstavili člani raziskovalne ekipe Samo Rugelj (kot njen vodja), Miha Kovač in Andrej Blatnik. Raziskava prinaša vse prej kot pozitivne izsledke: število kupcev knjig v Sloveniji je enako kot denimo leta 1973, medtem ko je število bralcev glede na leto 1998 upadlo za tri odstotke. Pri tem je problematično, da se je najbolj zmanjšalo število tistih, ki knjige berejo in kupujejo redno.
Najbolj zaskrbljujoč pa je bržkone podatek, da je do največjega upada bralcev, kar 20-odstotnega, prišlo med visoko izobraženimi, ki so bili doslej »trdnjava bralnih navad«, vsaj po besedah enega od avtorjev raziskave Mihe Kovača. »Upad nakazuje, da ima zgodba o družbi znanja, ki smo jo tako radi ponavljali v devetdesetih letih, tudi svojo temno plat, namreč inflacijo vpisa na univerze, devalvacijo univerzitetnih diplom in svojevrstno 'proletarizacijo' umskega dela, ki ga še nadgrajuje digitalizacija s procesom, ki ga v medijsko bolj ozaveščenih deželah imenujejo razkroj besedilnega uma.«
Ti procesi niso pripeljali le do vse več formalno izobraženih nezaposlenih, slabo plačanih in nezaposljivih, pač pa za nameček ta novi »družbeni razred« vse manj goji veščine, kakršna je v prvi vrsti branje, ki bi mu omogočale refleksijo lastnega položaja. Po Kovačevih besedah je branje še vedno temelj intelektualne kondicije našega časa, sploh v dobi, ko na zmožnost koncentracije in verbalnih komunikacijskih sposobnosti negativno vpliva raba spleta, kar dokazuje vse več raziskav.
Neučinkovita knjižna politika
Taki rezultati niso le zaskrbljujoči, pač pa so tudi nenavadni, saj so se v zadnjih 15 letih zgodile številne pozitivne spremembe v sektorju, ki bi kot rezultat morale dati več branja in kupovanja: občutno se je povečala produkcija knjig, začele so se prodajati na bencinskih servisih in v trgovskih centrih, država pa je ob tem še pomembno povečala sredstva za splošne knjižnice. Izboljšana ponudba in povečanje dostopnosti knjige pa sta kljub temu vodila k stagnaciji bralnih in nakupnih navad. Kovač v sklepu ugotavlja, da rezultatov ni mogoče pojasniti z recesijo in digitalizacijo, saj je tudi raziskava Evrostata pokazala, da se Slovenija uvršča med bralno slabše razvite evropske države.
Raziskava torej pod vprašaj postavlja predvsem kulturno politiko na področju knjige, ki za merila uspešnosti jemlje denimo število knjižničnih izposoj in dobičke založnikov, kar je po Kovačevem mnenju očitno neproduktivno, saj ničesar ne pove o bralnih navadah, ki bi torej morale postati osrednji kriterij za merjenje tako uspešnosti knjižnic kot založb in knjigarn. Kovač je prepričan, da širjenje knjižnične in produkcijsko-distribucijske mreže zato ni potrebno, pač pa bi bilo smiselno okrepiti trženje ter promocijo knjig in branja.
Raziskava je med zaskrbljujočimi trendi, sicer opaznimi tudi brez nje, odkrila še poseganje mladih bralcev po elektronskih knjigah v angleščini kot posledico nezadostne količine e-knjig v slovenščini. Ob tem bi veljalo načeti vprašanje, ali je kriva le nezadostna količina ali pa so nemara tiste slovenske knjige, ki so že dostopne v e-formatih, za bralce premalo zanimive, da bi lahko konkurirale angleškim. Za lep delež knjig, dostopnih na portalih E-emka in Biblos, velja, da njihova ciljna publika niso nujno mladi bralci. Bržkone še en trd oreh, ki ga mora streti knjižna kulturna politika.