Letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo je norveški pisatelj Jon Fosse. Nagrado je prejel za »svoje inovativne igre in prozo, ki daje glas neizrekljivemu«. Kot je utemeljila Švedska akademija, je obsežen Fossejev opus, ki je napisan v norveškem nynorsku, sestavljen iz številnih dram, romanov, pesniških zbirk, esejev, otroških knjig in prevodov.
Sprva romani, kasneje drame
Rodil se je leta 1959 v Haugesundu na Norveškem, študij sociologije in filozofije ter splošne literature pa je zaključil leta 1987 na Univerzi v Bergnu, kjer je bil leta 2015 imenovan za častnega doktorja. Svojo literarno pot je začel kot romanopisec v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ga umešča v generacijo norveških postmodernistov. Njegov prvi roman, ki ga je izdal leta 1983, nosi naslov Raudt, svart (Rdeče, Črno). Šele desetletje kasneje, leta 1994, je izdal svoje prvo dramsko delo z naslovom Og aldri skal vi skiljast (In nikoli se ne bova ločila). Do danes je napisal preko 40 dramskih besedil, ki so ga ponesla preko meja Norveške, v širši svet.
V Sloveniji smo doslej uprizorili štiri Fossejeve igre, Noč poje pesmi svoje (SNG Drama Ljubljana), Jesenski sen (Drama SNG Maribor) in Punca na zofi (SLG Celje) ter nazadnje Ime v SNG Nova Gorica. Prav to delo iz leta 1995 velja za eno njegovih najodmevnejših del, saj so ga po prvi uprizoritvi na Norveškem začeli izvajati po vsej Evropi, v Nemčiji v enem letu kar v štirih različnih gledališčih. »Ko pišem za gledališče, skušam pisati tako, da ima igra lahko veliko globokih trenutkov oziroma trenutkov globoke žalosti, vendar velikokrat tudi trenutkov, ki s svojo nerodno človeškostjo vzbujajo smeh. Kadar se mi kakšna igra posreči, mislim, da bi se morali gledalci, no, vsaj nekateri, hkrati smejati in jokati,« je dejal Fosse v enem izmed intervjujev.
Od leta 2014 se ponovno posveča prozi in poeziji, saj, kot je izjavil v nekem intervjuju, mu ideja o pisanju nove drame ne prinaša več nobenega užitka.
Muzikalnost povedi
V slovenščino je bil preveden tudi Fossejev roman Melanholija I, ki ga je prevedla Jana Kocjan. Kar njegovo pisanje ustvarja še posebej posebno, je občutek za ritem oziroma muzikalnost povedi, saj, kot pravi sam, zgodbe in jezik obravnava kot glasbo. »Dela Jona Fosseja se ponavadi koncentrirajo okrog ene same teme in konflikta, nastopajočih je malo. Zaznamuje jih predvsem ponavljanje scen in poseben ritem, kar pa odseva avtorjevo idejo, da imata oblika in vsebina enako pomembno vlogo. Fosse isto stvar pove večkrat, ampak vsakič na malo drugačen način,« pojasnjuje arhitektka in prevajalka Jana Kocjan, ki je prevedla eno dramsko delo in več pesmi nobelovega nagrajenca.
Posledično je izvajanje njegovih del zahtevno, saj od igralca ali igralke zahtevajo sledenje vsakemu premoru, s pomočjo katerih ustvarja tempo govora. Njegova dramska besedila so pisana kot poezija, s čimer pa se s kupom tišine in razdrobljenim dialogom močno približuje Beckettu in Pinterju. »Kot že omenjeno, je Fossejev slog tako izrazit, da ga to dela posebnega in drugačnega tako v norveškem, kot v svetovnem književnem prostoru. V norveškem književnem prostoru pa med drugim izstopa tudi zato, ker piše v različici norveščine, ki se imenuje nynorsk (izg. ninošk)., v dobesednem prevodu »nova norveščina.« Norveščina ima namreč dva jezika, bokmål (izg. bukmol) in nynorsk. Ta jezik je skonstruiran iz ogromno norveških narečij, posledica tega je bogatejši besedni zaklad, po katerem lahko avtor posega,« dodaja Jana Kocjan. x
