Z uvodnim pesniškim večerom se bo jutri v Trubarjevi hiši Center začel 20. Festival Pranger. Jubilejno srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije se bo zatem v drugi polovici tedna po tradiciji preselilo v Rogaško Slatino, kjer se bodo v naslednjih dneh vrstile kritiške debate, pesniška branja in v petek tudi podelitev Stritarjeve nagrade za mladega kritika ali kritičarko. Skozi vso zgodovino festivala ostaja njegovo jedro enako, osrediščeno na soočenja pesniških in kritiških pogledov na izbrane pesniške zbirke. »Pranger je nastal iz potrebe po poglobljeni refleksiji umetnosti – in ravno zaradi te potrebe obstaja vse do danes,« je prepričana njegova vodja in soustanoviteljica Urška Potočnik Černe. »Vseeno pa festival ne bi dočakal te visoke obletnice, če ne bi bilo res dolge vrste izjemnih sodelavk in sodelavcev, ki so ga sooblikovali skozi ves ta čas.«

Kako se je pravzaprav rodila zamisel za Pranger?

Osnovni obrisi zanj so nastali na rezidenci v Berlinu, kjer sva leta 2004 bivali skupaj z Lucijo Stupico, ona kot pesnica, jaz kot prevajalka. Izvorna zamisel je bila vsekakor Lucijina, izhajala pa je iz izkušnje pesniškega festivala Goranova pomlad na Hrvaškem, na katerem je bila nekaj mesecev prej. Tam je namreč doživela nekaj, česar v Sloveniji do takrat ni zasledila – nastopajoči pesniki niso le poslušali drug drugega, ampak so se o svoji poeziji med sabo tudi resno pogovarjali. In takšne debate je kot mlada pesnica pogrešala, do neke mere verjetno tudi zato, ker ni študirala primerjalne književnosti, ampak arhitekturo; želela si je temeljito povratno informacijo o svoji poeziji, vendar je imela obenem občutek, da iz kritik, ki so izšle o njenem delu, ne dobi dovolj natančne slike.

Ko mi je predstavila svojo zamisel o festivalu te vrste, sem menila, da se o poeziji vendarle ne bi smeli pogovarjati le pesniki, temveč tudi kritiki; takrat sem namreč urejala literarno prilogo Čitalnica v časopisu Večer in skozi sodelovanje z številnimi literarnimi kritiki sem verjela, da lahko poglobljeno kritiško branje ponudi zelo tehtne uvide. Tako sva prišli do zasnove, kjer bi na razpravah o poeziji sodelovali pesniki in kritiki: festival vsakič izbere tri kritičarke ali kritike, ti pa nato vsak po tri pesnice ali pesnike z novimi zbirkami, ki so predmet debate. Na moj predlog smo v koncept vključili še prevajalce – kajti tudi prevajalci so zelo natančni bralci, le da na drugačen način, zato lahko pesnikom tudi s svojega stališča ponudijo neki vpogled.

Toda pot od idejne zasnove do izvedbe ni vselej preprosta, vi pa ste prvi festival pripravili še istega leta.

Lucija je že imela nekaj konkretnih zamisli. Med njimi je bila, da bi se moral festival dogajati nekje daleč od Ljubljane, kjer bi si udeleženci in obiskovalci zanj res vzeli čas, ne pa da se po nekem dogodku razpršijo vsak na svoj konec; predlagala je Šmarje pri Jelšah, od koder je bila. Njen brat David, ki je v tistem času v Šmarju in okoliških krajih organiziral različne dogodke, mi je ponudil tudi navdih za ime festivala, ko je omenil, da je na Kozjanskem in v Obsotelju izrazito veliko ohranjenih prangerjev iz srednjega veka, pred katerimi bi lahko brali pesniki – namesto ob vodnjakih kot na Hrvaškem. Seveda je bilo poimenovanje mišljeno bolj subverzivno, navsezadnje pesnikov nismo želeli izpostavljati posmehu na sramotilnih stebrih, ampak, nasprotno, njihovo poezijo počastiti. Je pa ime odražalo namero njene temeljite presoje, ki je lahko kritična in morda kdaj tudi neprijetna, a mora biti obenem dobronamerna, vljudna ter strokovno utemeljena – in s tem spodbujati kulturo dialoga.

Tako smo ustanovili društvo in festival formalizirali, nato pa smo se lotili priprav. Takrat sva bili obe z Lucijo samozaposleni v kulturi, a na srečo so bile najine reference že dovolj tehtne, da so naju na ministrstvu za kulturo podprli, pa tudi občina Šmarje pri Jelšah, ki je za izvedbo prvega festivala prispevala četrtino sredstev, je bila zelo pripravljena na sodelovanje; sama sem iz primerov nekaterih drugih festivalov, kot sta recimo Dnevi poezije in vina ali Vilenica, že vedela, kako pomembno je dobro sodelovanje z lokalno skupnostjo. Res je sicer, da smo se začeli s Šmarjem pozneje razhajati v pogledih na festival, zaradi česar smo se leta 2007 preselili v Rogaško Slatino, kjer so nas sprejeli z odprtimi rokami. Ta naklonjenost je bila za nas takrat bistvena, saj je festival v tistih prvih letih v izraziti meri temeljil na našem udarniškem delu in požrtvovalnosti družine Stupica.

Podobnih literarnih prireditev, namenjenih tudi ali zlasti poeziji, sicer pri nas ni manjkalo ne takrat ne danes. Se ni nihče obregnil ob vas, češ, čemu potrebujemo še en festival?

To vprašanje smo si že na začetku zastavili sami. Vsaj na prvi pogled se je namreč naša odločitev zdela nenavadna: obstajala je že vrsta uveljavljenih festivalov in leta 2004 smo ravno vstopali v Evropsko unijo – mi pa smo hoteli ustanoviti festival, ki bil namenjen le slovenski produkciji, torej brez mednarodne razsežnosti, ki smo jo sicer dodali malo pozneje, namreč s premisleki prevajanja poezije v druge jezike. Ampak posebnost Prangerja je bila v tem, da ni želel biti še en festival, na katerem bo nekdo bral, drugi pa ga bodo poslušali, temveč je iskal razpravo, poglobljeno kritiko – nekaj, kar pri nas ni zares obstajalo. Hoteli smo festival, ki bi vplival na samo produkcijo poezije, ki bi denimo tudi nekomu, ki nima teoretske opore v študiju ali v povezanosti z literarnimi krogi, omogočil, da bi lahko analiziral svoje delo. In to vse do danes ostaja eden od razlogov, da si pesniki resnično želijo priti na naš festival: v dobri uri, kolikor trajajo razprave, se lahko res veliko pove, tako s strani kritike kot drugih pesnikov in navsezadnje občinstva, svoje pa lahko doda tudi pesnik. Prav zaradi tega, ker je nastal iz dejanske potrebe nekoga, ki piše poezijo, je Pranger preživel do danes.

Kakšne izzive prinaša priprava tovrstnega festivala zunaj večjih središč, recimo kar se tiče organizacije?

Rogaška Slatina ima zelo dobro infrastrukturo za prireditve; občina deluje gladko in odzivno, zato je bila njena podpora vselej učinkovita. V organizacijskem smislu nam je verjetno precej lažje, kot nam bi bilo kje drugje.

Kaj pa občinstvo? Pranger je usmerjen v poglobljeno obravnavo umetnosti ter na razmeroma nišne žanre, kot sta poezija in kritika; v tem smislu nagovarja dokaj ozek krog ljudi.

Občinstvo v pretežni meri pripeljemo sami. Decentralizacija ima v tem pogledu dve plati – po eni strani lahko v takšnem okolju narediš nek začasni kokon, kjer se med udeleženci vzpostavi bolj intenziven odnos, po drugi pa moraš imeti vsebine, ki so po meri lokalnih prebivalcev, ali pa ti pač ne bodo prišli na festival. Skozi leta smo sicer poskušali obisk spodbujati na različne načine, pripravljali smo denimo koncerte na posebnem odru in podobno, vendar pa to zahteva precej dodatnih organizacijskih naporov, povečajo se tudi stroški, proračun pa ostaja enak; na neki točki smo se zato spet osredotočili na naša izhodišča, saj preprosto nismo tip festivala, ki bi zmogel in hotel proizvajati vsebine za širše občinstvo. Tudi kritiki običajno ne izbirajo tistih najbolj priljubljenih pesnikov, temveč imajo svoja merila.

V tem pogledu je podpora občine še toliko bolj dragocena – je pa res, da ima Rogaška Slatina zgodovinsko nek odnos do butičnosti, tudi v umetnostnem smislu, in zato več razumevanja za tovrstne vsebine. Skozi vsa ta leta odlično sodelujemo, poznamo potrebe drug drugega in naše sodelovanje nadgrajujemo. Društvo slovenskih pisateljev tako na festivalu že dobro desetletje podeljuje nagrado, poimenovano po Josipu Stritarju, ki je svoje zadnje leto preživel v Rogaški Slatini, Pranger pa je leta 2009 kot poklon lokalni skupnosti in njeni literarni tradiciji ustanovil Elo – Mali Pranger, izredno uspešen pesniški natečaj, namenjen osnovnošolcem, ki smo ga poimenovali po Slatinčanki Eli Peroci. Tega zadnjih šest let soprireja tamkajšnja izjemno agilna knjižnica z Natašo Koražijo, pred tem pa smo ga izvajali v partnerstvu z Gimnazijo Vič in Marjetko Krapež...

Pa vam je težko vsakič znova najti tri kritike, ki oblikujejo nabor zbirk?

Ne. Literarna kritika je ves ta čas dovolj živa, vseskozi prihajajo nove generacije in lahko smo pozorni tudi na to, da izbiramo kritike različnih starosti in estetskih izhodišč; v tem pogledu se nad stanjem kritike pri nas res ne morem pritoževati.