Ukrajinka Oksana Zabužko je filozofinja, pisateljica, esejistka, predavateljica in angažirana intelektualka. Literarni preboj je dosegla že s prvencem Terenske raziskave ukrajinskega seksa iz leta 1996 (v prevodu Andreje Kalc je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina), v katerem se je lotila vprašanja spola in identitete. Lani je nekaj dni po začetku ukrajinske vojne v evropskem parlamentu poslancem razložila, da se Putin ne bo ustavil, če ga ne bosta ustavila Ukrajina in Nato. Danes je trdno prepričana, da je ukrajinska zmaga neizbežna, književnost pa nujna za osmislitev dogajanja.

V evropskem parlamentu ste povedali, da se je vaša tema enakosti in pravic žensk spremenila v golo pravico do življenja. Vaše opozorilo, da se Putin ne bo ustavil, me je spomnilo na Miloševićevo blaznenje, ki ga Evropa predolgo ni vzela resno.

Tako bom rekla: v tej vojni bomo zmagali, to se bo zgodilo brez najmanjšega dvoma. Celo Putin sam je rekel, da se boji razpada ruskega cesarstva, a ta razpad je neizbežen, traja že vse stoletje, in vsakič ko se zahodna podpora temu procesu ustavi, ga s tem le zamrzne. Po naši zmagi se bo rušilnost ruskega režima obrnila navznoter; ta proces se je že začel. Šele takrat se bomo morali Ukrajinci naučiti, kako znova vzpostaviti državo, tako kot ste skozi ta proces šli v Jugoslaviji. Tudi pri nas se je dolgo kuhalo, scenarij je bil vsakič enak: kako zakuhati vojno? V vsaki družbi obstaja del sovraštva in nasilnosti, Rusi pa vedo, kako ju zakuhati do vrelišča in ju nato uporabiti za svoje cilje. Gre za preizkušen recept, za tehnologijo netenja vojne. Z internetom je to postalo izjemno preprosto. O jugoslovanskem scenariju v Ukrajini so govorili že dve desetletji, ponavljali do onemoglosti, da je družba razdeljena na dva naroda in torej ni druge možnosti kot razcep. A v Ukrajini ni multietničnosti in to ni delovalo. Prav o tem pišem v svoji zadnji knjigi The longest journey, saj sem vse to živela.

Vaš prvenec Terenske raziskave ukrajinskega seksa je izšel leta 1996, v njej pa družbeno situacijo v poosamosvojitveni Ukrajini slikate še precej drugačno, prestreljeno
s kagebejevci, z marionetno oblastjo, ki zatira intelektualce ...

To je boleče vprašanje za mojo generacijo, ki jo je danes doletel in pretresel strašen občutek in očitek, da smo tedanje težave, vojno, ki je bila tedaj v zraku, prestavili, preložili na sedanjo mlado generacijo.

To pa res boli.

Zelo. Zdaj smo v vojni za samostojnost, ker smo takrat stvari potiskali in pometali pod preprogo, ob vseh zatiranjih sklepali kompromise sami s seboj in med seboj, ker smo si govorili: bo že bolje, potrpimo ...

Ker je boljši slab mir kot
dobra vojna?

Ne, to vprašanje ni bilo alternativa niti tedaj, zdaj pa sploh ne, ker gre za vojno, v kateri nas skušajo iztrebiti, izničiti; to je bil ves čas njihov cilj. Le da takrat Rusi niso bili dovolj močni, ukvarjali so se s Čečenijo, Afganistanom, z notranjim prestrukturiranjem oblasti, ekonomska situacija je bila slaba ... Povsod pa so se vmešavali s pomočjo neredov, ki jih je netil KGB, s podkupovanjem lokalnih politikov, vojske, z vplivanjem na izide volitev. Temu smo bili v Ukrajini dolgo priča, a postopoma je prišlo v naši družbi do spremembe, ki je Putin nikakor ni pričakoval. Nastala je civilna družba, ki je ni razumel in je še vedno ne razume. Enostavno ne verjame, da lahko obstaja kakršno koli gibanje, ki ni odvisno od vrha oblasti, da obstaja skupnost z lastnimi političnimi prepričanji in voljo, saj je v Rusiji nikoli ni bilo. Bili so oponenti in so še danes, a Rusija kot družba nikoli ni naredila tega preskoka, da bi civilna družba postala dejavnik. V Ukrajini se je to zgodilo, Putin pa obsedeno verjame, da je vedno vse orkestrirano, da je civilna družba le orodje, če ne njegovo, pa od koga drugega. Tako je tudi v času Majdana mislil, da bo zadoščalo 200.000 vojakov, da v treh dneh naredijo red in zavzamejo Kijev. Da bo vsa država tiho sedela in gledala, kako se mimo vozijo ruski tanki.

Nekakšen blitzkrieg?

Da. Na ljudski upor sploh niso računali, na to, da bi neki fantje sami, brez vsakršnega ukaza, prišli h koloni tankov, jim ukradli gazolin in s tem ustavili celotno kolono. Teh fantov nista najela ne Obama ne ukrajinski predsednik, bili so fantje, ki so videli tanke tuje države prodirati v njihovo državo! Naredili so, kar so lahko. In to je bilo tako zelo nerusko. Kajti Rusi vedno čakajo na navodila od zgoraj, samoorganiziranja ne poznajo, ker je bilo vedno nevarno. Ukrajina je bila dovolj svobodna, da so pobude prihajale od spodaj, neodvisno od političnih dogajanj.

Kakšen je v Ukrajini položaj ženske zdaj, ko se zdijo razprave o enakosti med spoloma nedosegljivo razkošje?

V 90. letih, ki jih opisuje moj prvi roman, smo bili še v postsovjetskem obdobju, polnem stereotipov, in je bilo vprašanje spola nujno treba odpreti. A zdaj je trideset odstotkov naše vojske vojakinj.

V romanu Terenske raziskave ukrajinskega seksa iz intimnega odnosa pripoved razširite na družbo, na njene anomalije.

In prav to je bil razlog za škandal.

Ker je osebno postalo politično?

Točno to. Zahodni kritiki me pogosto sprašujejo: kako ste lahko kombinirali intimno in politično temo? A v mojem življenju, v moji biografiji je to dvoje neločljivo povezano.

Ali pa v vseh življenjih, le da eni
tega ne uvidijo ...?

Vsekakor se zgodovina dogaja tudi na tej najbolj intimni ravni, na vsakodnevni ravni, v načinu, kako ljudje komunicirajo med sabo v kuhinji in v postelji. V njej so najbolj goli, vanjo prinesejo svoje družinske zgodbe, svoje vzorce, ki so jim zlezli pod kožo. V 90. letih so v ukrajinščino prevajali Kundero in mene je navdušil, od njega sem se veliko naučila prav glede tega, kako je prek spolnosti portretiral značaje, njihovo zgodovino. Da bi to pojasnil z zunanjimi okoliščinami, bi potreboval petdeset strani, a je bil zanj znak že spodnje perilo. To pisateljsko tehniko sem hotela povsem obvladati, z ženskega vidika. Ko je bila moja knjiga prevedena v češčino, sem odšla na Češko na prestavitev in v časopisu je izšel članek o meni z naslovom Lady Kundera.

Boljšega priznanja pač ne bi
mogli dobiti!

Res je, bila sem zares srečna, rekla sem si: uspelo mi je!

Kako pa je knjigo sprejelo ukrajinsko bralstvo? V njej je marsikaj: ne manjka ne poezije, ne spolnega in psihološkega nasilja, ne refleksije.

Bil je velik škandal, največji v ukrajinski književnosti, ljudje so roman brali tudi dobesedno, mešali glavni lik z mano. A ukrajinska družba je enostavno potrebovala to klofuto, to je bila, da tako rečem, moja izjava o njej, na sodišču, z roko na Svetem pismu. Zastavila sem sebe in svojo osebno izkušnjo, ker sem morala pokazati te transgeneracijske travme, in v tem ljubezenskem paru sta se srečali dve taki travmi, skozi kateri sem zgodovino sovjetskega obdobja pokazala v eni postelji. Vse skupaj sem stisnila v ta ozek prostor in na eni sami ženski, ki naj bi bila osebna zgodba o strasti in razočaranju, pokazala veliko sliko.

Treba je vedeti, da do razpada Sovjetske zveze v Ukrajini besede feminizem nismo niti izgovarjali, zato ni čudno, da so mojo knjigo mnogi razumeli kot ukrajinsko feministično biblijo. Izšla je namreč v času, ko se je naš feminizem šele oblikoval in je potreboval svoj Tekst, s katerim bi se lahko ženske identificirale. Le artikulirala sem, kar je bilo v zraku, od tod tudi izjemna reakcija žensk: »Od kod me poznate? Hvala, da ste povedali mojo zgodbo.« Mnoge ženske in tudi moški so prvič v življenju brali nekaj, kar je bilo do takrat popolnoma zunaj kulture, kar je bilo dotlej del dekliških pogovorov v kuhinji, joka in priznanj ob popivanju. In ko je to postalo artikulirano znotraj kulture, je prineslo veliko olajšanje, razglašali so me za vodjo feminizma. Zaradi teh reakcij me je začel feminizem zanimati tudi teoretsko.

Je knjiga zlahka prišla v knjigarne?

Najprej je zakrožila kot kakšen samoizdat nekončana verzija. V tistem času smo imeli namreč še en strašen problem: ukrajinski knjižni trg po sesutju sovjetskega, državno podprtega, sploh ni obstajal, zavladalo je nekakšno postkolonialno pomanjkanje kriterijev in zaupanja, da bi se lahko dobro prodajala tudi knjiga živega ukrajinskega avtorja, ne le klasikov. Najti založnika, ki bi tvegal objavo, ni bilo lahko. Človek, ki jo je izdal, je svojo odločitev pojasnil z besedami: To je zelo zanimiva knjiga o seksu, ljubezni in politiki. (Smeh.)