Jakob Klemenčič je magistriral iz umetnostne zgodovine in je zaposlen v knjižnici umetnostnozgodovinskega oddelka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v prostem času pa neguje svojo strast do stripov, bodisi kot vnet bralec, kritik, predvsem pa kot avtor. Nedavno je ugledal luč njegov novi avtorski strip Trojno gorje, ustvarjen v stari maniri stripovskih mojstrov, a z novo junakinjo Emo Pištelak, nekakšno slovensko različico francoske revolucionarke Ivane Orleanske.

To je poleg Alme M. Karlin (2015, 2019 v ponatisu; založba Stripburger) že druga slovenska junakinja, ki jo je upodobil Klemenčič, le da je bila Alma M. Karlin izpričano zgodovinska osebnost, medtem ko je Ema najverjetneje le literarna fikcijska oseba. Najdemo jo v povesti Januša Golca iz leta 1932, po kateri je adaptiran tudi strip. Klemenčič je sicer eden od soustanoviteljev Stripburgerja (ki je dobil ime po njegovi ilustraciji za naslovnico prve številke), torej je na sodobni slovenski striparski sceni prisoten že precej časa, nekoč pa je bil bolj poznan pod psevdonimom Obscurator.

Trojno gorje je zgodovinski strip, ki opisuje dogodke ob kmečkem uporu konec 16. stoletja na slovenskem ozemlju. Koliko zgodovinska dejstva dejansko stojijo, kako resnični so junaki v vaši striparski pripovedi?

Knjiga, po kateri sem narisal strip, je sama po sebi nenavadna mešanica natančne faktografije, ki jo je Golec očitno prepisoval iz Orožnove Lavantinske škofije, ter bizarnih izmišljij. Kmečki upor leta 1573 se je zgodil in v njem je sodeloval tudi Pavel Šterc, a je njegova enota krenila samostojno iz Kunšperka proti zahodu in svojo pot končala na Planini. Tudi bitka pri Sisku se je leta 1593 res zgodila, a viri seveda vztrajno molčijo o ženski, ki bi tam sama odločila bitko. In bili so tudi valovi kužne epidemije, a vprašanje je, kako dramatično je bilo vse skupaj.

Največji izziv mi je bil, kako ohraniti nekoliko narodnozabaven ton pripovedi in hkrati ostati vsaj približno zvest zgodovinopisju. To sem nazadnje rešil s poceni finto, da se večina zgodbe izkaže kot pripovedovanje očitno ne preveč zanesljivega pripovedovalca, hkrati pa sem lahko podtaknil še razlago, zakaj se je Januš Golec že kot otrok zavezal duhovniškemu poklicu. Veliko dela je bilo s pisanjem dialogov, ki jih v knjigi tako rekoč ni, in z gnetenjem dramaturgije. Lokacije so seveda prave, z rekonstruiranjem nekdanjega stanja gradov, cerkva in naselbin sem imel kar nekaj zabave in seveda sem si obilno pomagal tudi z literaturo. Pri orožju mi je bil v neprecenljivo pomoč dr. Tomaž Lazar iz Narodnega muzeja, s katerim sva sodelovala večkrat že prej.

V Golčevi povesti je gostilničarjeva hči Ema goreča vernica, vi ste ji to avreolo malce pristrigli. Če jo primerjate z Almo M. Karlin, za kakšno »močno žensko« vendarle gre?

Golec je bil duhovnik in je knjigo pisal z očitnimi katoliškopropagandnimi nameni. Tako sta Pavel in Ema pri njem le nosilca ideje, bojna stroja, osebnostno brezmadežna – a tudi brezbarvna. Nekakšna zrcalna varianta socrealizma. Potrudil sem se, da sem jima malenkost zaokrožil osebnost: Pavlu sem dodal malenkost neodgovornosti, Emi pa kanček iz krivde porojenega fanatizma.

To, da sem Emi dal vizualno podobo, je bil tudi zanimiv in ne prav lahek izziv. Golec jo po eni strani kaže kot bogaboječo devico, po drugi pa jo imenuje za Golijata in opisuje, kako lomi podkve. Na koncu sem si jo zamislil kot kakšno težkoatletinjo, metalko diska ali vsaj kopja, iz severovzhodne Evrope, recimo nekje med Belorusijo in Baltskim morjem. Veliko mišične mase - k sreči je skoraj ves čas precej na debelo oblečena - in dovolj prikupne obrazne poteze z močnimi »slovanskimi« ličnicami, kar ji, upam, da nekaj ženstvenosti. Šterc je, za primerjavo, nastal precej hitreje, prav tako Andrej Belak, kjer sem najbrž podzavestno »mislil« na logaškega pesnika Andreja Žigona in Marka Breclja. Tudi v drugih likih bi se dalo koga prepoznati, na primer dva teksaška kantavtorja, od katerih je eden kombiniran z Asterixom.

Primerjava z Almo Karlin? Slednjo je bilo vsekakor lažje in bolj zanimivo risati, ker je bila njena osebnost bolj formirana, pa tudi zato, ker je bila njena fiziognomija bolj deformirana.

Pri nas se je verjetno nemogoče preživljati zgolj kot stripar. Ste zato ostali zgolj ljubiteljski ustvarjalec, četudi vas marsikje angažirajo, sodelovali ste na primer pri razstavi o vitezih v Narodnem muzeju?

Za svoje stripe kje kdaj dobim kakšen honorar, vendar teh stvari ne počnem zaradi denarja. Mislim, da se do neke znosne stopnje risati lahko nauči vsak, če ima le dovolj veselja in časa. Sam nimam formalne likovne izobrazbe. Precej sem se naučil na raznih tečajih in delavnicah, največ pa sam. Tukaj se je študij umetnostne zgodovine, kjer sem dobil vpogled tudi v »drugoligaško« likovno umetnost, nenazadnje izkazal za koristnega. Zanima in navdihuje me namreč starejša umetnost in tudi zato rad sodelujem pri tovrstnih zgodovinopisnih razstavah.

Ste pa dolgoletni opazovalec mednarodne in slovenske stripovske scene. Kaj porečete?

Slovenske scene ne vidim kot majhne, je tudi stilsko dovolj razvejana, sploh če jo primerjam na primer s časi naših začetkov okrog Stripburgerja. Dejstvo pa je, da bolj ko se človek stara, bolj postaja konservativen. Tako glede okusa in preferenc ostajam nekje tam, kjer sem bil v časih, ko sem se s stripom najbolj ukvarjal. Novim trendom ne sledim, zato pa vedno bolj navdušeno odkrivam kakšne še starejše stripe, na katere sem naletel že v mlajših letih, a jih takrat še nisem znal dovolj ceniti.

Kako gledate na trenutno popularnost stripa pri nas? Naročniki so številne javne inštitucije, založbe, pojavljajo se predelave zgodovinskih in literarnih junakov, avto-biografske izpovedi, risoromani...

Ta popularnost se mi zdi malce dvorezna. Non-fiction strip, na primer, ko skušajo ta medij izkoristiti v vzgojne in/ali ideološke namene, trenutno v svetu zelo kotira, vendar je velikokrat likovno zelo slab; risba je postala enostavna, generična ilustracija ideje, tako rekoč ni več pomembna. Moje osebno mnenje je, da bi bilo za strip na splošno bolj dostojanstveno, če bi ostal v svojem getu, bodisi butičnem, bodisi podzemnem, in se sprijaznil s tem, da ni več množični medij. So mi pa zelo všeč pobude regionalnega izvora, kot je bila tale pilštanjska.

Nova terminologija za strip ima popolnoma komercialen izvor. Pred že kar nekaj desetletji se je nekaterim v anglosaškem svetu zdelo, da beseda »comics« zveni preveč neresno, pa so počasi uveljavili »graphic novel«, kar so pri nas dobesedno prevajali kot »grafični roman«. To se je meni, ki grafiko pojmujem zelo tradicionalno, vsekakor pa bolj ozko kot ljubljanski Grafični bienale zadnja tri desetletja, zdelo neumno in sem bil za »risani roman«. Ne vem, zakaj ne bi bil vse skupaj enostavno strip. »Risoroman« pa se mi zdi nepotreben neologizem.

Za Trojno gorje ste uporabili star, klasičen format stripa, ki se odvije na malce več kot 50 straneh.

Ko so mi s Turističnega društva Pilštanj ponudili, da bi narisal strip po knjigi, ki je na Kozjanskem očitno še vedno priljubljena, sem takoj dobil pred oči to obliko klasičnega francosko-belgijskega stripovskega albuma, ki je danes deluje malo staromodno. Okrog 50 strani večjega formata s precejšnjo gostoto informacij na vsaki strani. Nekako se mi je zdelo najbolj primerno, da v strip preneseni starinski Golčev jezik dobi tako obliko – nekako v tem smislu, kot je Sovre arhaičnega Homerja prevajal v starinsko slovenščino.

Vztrajate tudi pri klasičnih črnobelih okvirčkih. Vas barve sploh zanimajo?

Seveda, za svojo dušo tudi slikam, najraje akvarele. Za strip pa se mi zdi, da v črnobeli tehniki nekako lepše teče, pa tudi hitreje je narisano. Čeprav risanje stripa sploh ni hitra stvar! In tudi tisk je cenejši. Nekaj ima pri vsem skupaj najbrž tudi dejstvo, da je bila večina stripov v moji mladosti pri nas tiskana v črnobeli tehniki.

Za koga morda nenavadno, toda strip znate primerjati tudi z operno umetnostjo, kajne?

Pri operi in stripu je skupno to, da oba kombinirata literarno pripoved z drugo zvrstjo umetnosti - opera z glasbo, strip z risbo ali slikarstvom. Je pa pri stripu pomen besedila neprimerno večji, pri operi pa je bolj izgovor. Podobno kot v nekaterih stripovskih trendih v sedemdesetih prejšnjega stoletja.