Režiserka in scenaristka Helena Koder, po izobrazbi romanistka, je svoje poklicno življenje kot režiserka posvetila dokumentarnim filmom, za kar je leta 2014 prejela plaketo dokumentarno ime 2014, lani pa Štigličevo nagrado za življenjsko delo. Pred dnevi je izšel njen knjižni prvenec, izredno zanimiva zbirka esejev Krošnja z neznanimi sadeži, posvečenih književnosti, predvsem poeziji, književnicam in književnikom, pa tudi filmu in filozofiji.
V zadnjem intervjuju za Dnevnik leta 2014 sva se po strašnem naključju pogovarjali o Gazi. Takrat ste dejali, da vas zelo moti, da so posnetki Gaze in drugih bojišč »zvedeni na dekoracijo, ljudje pa ponižani v ilustracijo«. Je danes kaj drugače?
Grozljivo je, da se danes spet pogovarjava o Gazi in da sem tudi v enem izmed zdaj objavljenih esejev govorila o Gazi, kar dokazuje, da ta vojna traja že desetletja. Dejstvo je, da se podob vojne preveč navadimo, a to je normalen obrambni mehanizem. Najhuje pa je, da smo »schöngeisti«, lepe duše, sočustvujemo, a nič ne naredimo. Ob tem sem brez besed, še bolj ob tem, kar nas še čaka.
Takrat ste tudi povedali, da »strašno spoštujete besedo«. Nocoj pa boste v Trubarjevi domačiji predstavili knjižni prvenec Krošnja z neznanimi sadeži, zbirko esejev o književnosti, modroslovju, bivanju.
Do besede sem imela vedno strahospoštovanje, zato sem v svojih prvih dokumentarcih spontano delala tako, kot je pravzaprav najbolj prav: da ne posegaš s svojo besedo, ne komentiraš, ne podlagaš, tudi svoja vprašanja izločaš, pustiš, da govorijo slika in ljudje. Kasneje sem ob pisanju scenarijev že našla užitek v pisanju, a nikoli z mislijo na to, da bom kdaj sama pisala. Po upokojitvi pa me je kakšna stvar zelo zbodla in sem kaj napisala, na primer v zvezi z Borisom Pahorjem, ki so mu očitali nacionalizem, kar se mi zdi absurdno. Tako se mi je zastavilo vprašanje, ali lahko svoje zaznave miselno poglobim, bolj raziščem in ali znam to ubesediti. Derrida je lepo rekel: Pisanje je sled mišljenja, ki presega čas. In prav proces ubesedovanja misli je tisti, zaradi česar pišem, to je zame krasen proces, misli so zbegane, zato se je treba zelo osredotočiti, iskati prave besede, ki so zmeraj malo pomanjkljive. Spodbudili pa so me tudi anonimni natečaji literarnih revij, kjer so bili eseji najprej objavljeni. Lepo je, da ocenjevalci nimajo pojma, kdo je kaj napisal, in berejo povsem neobremenjeno.
Nekje ste omenili, da vas je k pisanju napeljal računalnik.
Računalniku doma sem se dolgo upirala, ko sem se po upokojitvi vendarle odločila, da zlezem na ta hrib, pa sem za vajo pač morala nekaj pisati. In te zapise sem čez leta našla založene pod kupom knjig, in najprej sploh nisem vedela, da sem to napisala jaz. Potem sem videla, da sem pisala o stvareh, ki so mi pomembne, o mami, o prijateljici … Brez teh zapiskov bi jih celo pozabila. Skozi njih sem tudi videla, kako se vse spreminja.
Se vam zdi, da se človek skozi življenje zelo spreminja?
Mislim, da smo pri šestih ali sedmih letih že tisto, kar smo. Seveda dobivaš novo znanje, nove uvide, izkušnje, a naše bistvo, značaj se že zgodaj oblikuje. Nekako tako kot človeštvo, vse se spreminja, vse je drugače, a še vedno je vse isto, ljubezen in sovraštvo, neumnost in modrost.
Najstarejši esej v knjigi je Horror vacui iz leta 2009, ki ga je navdihnila Jesihova poezija. Že v tem prvem eseju se zdi, kot da se pripoved širi asociativno.
Najprej je bila Jesihova pesem, ki me je res pretresla, ker je tako vizualna: čudovita mladenka pride v kavarno, pesnik jo zasipava s komplimenti, vsi bolščijo, ona pa odloži lasuljo, zobe, očesci in reče: Vsi mi, a ne, nekoč / bili smo mladi, / današnji dan / pa mrtvi smo, a ne, / bolj ali manj. In zazdelo se mi je, da Jesih govori prav o tem, kar pove naslov eseja, o paniki pred praznino, o tem, kaj pomeni v filozofiji, kaj v medicini in kaj človeku – pesniku. Moji eseji so namenoma malo konfuzni, upam pa, da se stvari potem vendar nekako povežejo.
Vas poezija bolj nagovarja kot proza? Govorite o Petru Kolšku, Milanu Jesihu, Danetu Zajcu, Urošu Zupanu, Mateju Boru, Wisławi Szymborski, Celanu …
Nimam dovolj teoretskega znanja, zato literarnih kritik ne bi znala pisati, o poeziji pa pišem nekako v duhu Kantove misli, da smo pri razmišljanju o umetnosti osredotočeni na objekt, zanemarjamo pa subjekt, torej sebe, četudi je vse, kar bi jaz lahko napisala o tej kavi, jaz. Na tak način pišem o poeziji, skozi sebe, ne kot poznavalka, ampak strastna bralka poezije.
Boste kdaj morda napisali pesem?
Ne, te želje pa nimam. Dobra poezija je nedoumljiva, a ravno v tem je njeno bistvo, ne dojemamo je samo z razumom.
V eseju Gospa Bovary, to sem jaz! vas ta slavni Flaubertov stavek, s katerim je branil svojo književnost, pripelje
do Petra Handkeja, njegove epizode s srbskim nacionalizmom in potem vse do Nobelove nagrade, ki jo je dobil leta 2022.
Handke me izjemno intrigira in Flaubert je bil le iztočnica. Ko je prejel Nobelovo nagrado, je imel strašno dolg in malo dolgočasen govor, a ko je našteval vsa tista slovenska imena, ko sem začutila, kako ga je to slovensko poreklo po mami zaznamovalo in kako boleča je bila pot v nemščino, sem se ga lotila ponovno brati. Ironija je, da ne bi nikoli dobil Nobelove nagrade, če ne bi pisal v nemščini, a v njem sta živela dva svetova.
Dvojezičnost je tudi vaša usoda, vaša mama je bila Čehinja, ki vas ni naučila materinščine, da ne bi še iz vas naredila tujke, da bi se lažje asimilirali, to poznamo skoraj vsi, ki smo bili rojeni v dvojezičnih družinah.
Imate prav, to stisko, ko se zdi en jezik manjvreden ali nezaželen, poznamo mnogi. Vzrok tej stiski je omejenost, še pogosteje pa nacionalizem, ki tuje govorečega hitro izloči. Nacionalizem se mi od nekdaj kaže kot osebnostna motnja, nacionalisti se spravljajo nad šibke, servilni so do močnih. In prav sled tega boja med jezikoma je vidna tudi pri Handkeju, zato se mi je zastavilo vprašanje, ali je mogoče, da je človek, ki tako izjemno lepo piše, prešel na zatiralsko stran. Prebrala sem vse, kar je napisal, tudi tiste problematične spise, in ugotovila, da ni nikoli naredil ne rekel nič hujskaškega, pa četudi je šel na Miloševićev pogreb. A tam je bral Goetheja.
Bi sprejeli, če bi kakšen evropski pisatelj na Putinovem pogrebu bral Goetheja?
Če bi bil udeležen v vojni ali če bi bil vojni hujskač, bi bil to gotovo problem. A Handke to vsekakor ni bil. Če bi bil, do predloga za Nobelovo nagrado sploh ne bi prišlo … S tem, kar je naredil v času jugoslovanske vojne, mora živeti, njegovo pisanje pa ostaja nedosežno, celo takrat, ko se v kakšnem delu kar malo izgublja.
Zdi se mi, da bi Nobelovo nagrado moral dobiti Florjan Lipuš, izjemni mojster, ki je ubranil materinščino in jo razvil do skrajnih tančin, za katerega pa ne večina Slovencev in tudi ne Stockholm še slišala nista.
Ojoj, ja, se strinjam! Kako on piše, to je nekaj izjemnega, kako zna nekaj povedati. Ne gre le za to, o čem piše, o takih tragičnih usodah marsikdo piše, ampak za to, kako to ubesedi. In sama se najbolj bojim, da bi bilo moje pisanje dolgočasno, saj so o temah, o katerih pišem, pisali že mnogi. Zame je ključno vprašanje, kako.
Teme vam včasih pridejo na pot same, tak je bil primer pesmi poljske pesnice Wisławe Szymborske: Ko pa zaspiva, / v sanjah vidiva ločitev. / Toda to so dobre sanje, / toda to so dobre sanje, / ker se iz njih zbudiva.
Da, pesem Zaljubljenca me je našla, naključno se mi je odprla, ko sem vzela v roke njeno debelo knjigo. A na to, da napišem kaj o njej, me je napeljal urednik Andrej Ilc, ki je za objavo urejal deset mojih esejev, pa se mu je zdelo, da deset ni dobra številka, in predlagal, da napišem še enega o Wisławi Szymborski. A moram reči, da sem zelo težko pisala, ves čas sem imela občutek, da trosim preveč sebe, da pišem stvari, ki so samo moje, ki jih nikoli nikomur nisem govorila. Včasih me še kar malo zvije ob pomisli, ker govorim tako osebno … Ampak pri pisanju moraš čez to.
Kako pa ste prišli do grafita, ki ga tudi tako lepo vključite?
(Smeh.) Znašel se je na zidu v moji ulici. Dobre grafite imam strašno rada, to kombinacijo sporočila in oblike. Nekoč sem delala filmček o njih, po naključju tam okoli policije, še v tistih časih, in naju je miličnik s snemalcem ustavil in legitimiral: »Kaj pa vidva tu snemata?« Meni se zdijo grafiti podzavest mesta. Kakšni so zares zelo dobri.
Eden zanimivih detajlov je tudi tisti, ko ob Kantovi razpravi Razmišljanja o čustvu lepega in vzvišenega opozorite na subverzivni pripis filozofinje Alme Sodnik.
To Kantovo knjižico sem dobila v dar, bila je Almina last in je polna njenih opomb. Tam, kjer Kant o tem, kaj naj bo moški, kaj ženska, zapiše, da kar »človek dela proti naravi, opravi vedno slabo«, ona »proti naravi« nadomesti s »proti volji obstoječe družbe«. Ali ni to odlično? Pomislite, knjiga je izšla leta 1937. In vidite, tudi to je eden izmed mojih motivov za pisanje: pisanje za spomin. Čas briše, to je normalno, a briše res tako hitro, da sem prav srečna, kadar se pri pisanju spomnim koga, ki po mojem mnenju ne bi smel v pozabo. Tako sem Kanta vpeljala v tekst samo zato, da sem se lahko dotaknila Alme Sodnik, njene modrosti in težke usode. V tem vidim svoje poslanstvo, boj proti pozabi ljudi, ki jih ni več. In kmalu ne bo več niti tistih, ki se jih še spominjamo, in potem se bo njihova vednost za vedno izgubila.
