Pripovedovalčev odgovor, ki se skriva na koncu knjige, se zdi igrivo postmodernističen: darilo za rojstni dan, po naključju tri avtobiografije. »Vzljubil sem jih, še posebno njihovo lažnivost.« To naključje naj bi torej sprožilo ustvarjalno igro, nič manj utemeljeno od kakšne skrbno načrtovane vzročno-posledične strukture romana. Očitno je torej, da se avtorica opira na dokumentarno gradivo (celo takšne drobce najdemo, kot je Šubičevo poslikavanje Schliemannove hiše v Atenah), da piše »po njihovih besedah«, ki jih skuša razumeti, zavedajoč se njihove izmuzljivosti. Ne le njihove, ampak izmuzljivosti vsake biografije in tudi vsake pisateljske vere, da je mogoče neko življenje zajeti v celoto in vanjo vključiti celo razpoke, če so te preočitne, da bi jih lahko obšel. A temu seveda v skladu z licentio poetico dodaja še svojo mero fikcije, laži.
Pred bralcem tako ni lahka naloga, iz enega življenja brez ostrih rezov prehaja v drugo, iz dramatike (z didaskalijami vred) v prozo in potem v verze, ravno tako nedosledno porazdeljene med protagoniste. Vmes so dialogi med režiserjem in njegovo svetovalko ter pripovedovalcem – Marinčičeva v tej bastardni postmodernistični žanrski mešanici naredi lok s kakšnih tristo let staro tradicijo diderotovskega razsvetljenskega romana, ki je ravno tako združeval vednost, izmišljijo, prozo in poezijo. V vse to vtke lepo mero humorja in blage ironije in nešteta refleksivna opažanja, bolje namige, o samoti in samosti, o tem, kaj prinese otroštvo, polno pomanjkanja, kaj vse definira življenje v paru, kaj žene ustvarjalca, kaj prinese in odnese starost, kakšen je sploh smisel »preglednice življenja« ter kako razbirati zapletenost neštetih drobnih, nevidnih vzgibov, ki osebo določajo. To pa počne skozi izjemno premišljeno zgradbo in predvsem s tisto svojsko tenkočutnostjo, ki ji v slovenski književnosti ni para.