Sama ideja za ustanovitev lastne založbe je tlela že precej dolgo. Tista situacija pred par leti se je vsaj nekaterim od nas zdela zmerno do pretežno nevzdržna, nekaj je bilo treba storiti in najbrž moremo reči, da je dala ideji polet. Že na prvi pogled je jasno, kaj druži članice uredništva: izrazita strast do knjig, želja po aktivnem udejstvovanju na tem področju, ideja, kako to početi, in usmeritev v proaktivno delovanje. Če človek pogleda profile ljudi, zbranih v VVK, in nabor naših znanj, se zdi ustanovitev založbe kar logična. Sploh pa velikost ni nujno edini kvalifikator kakovosti. Majhni, vitki in okretni akterji so najbrž eden od odgovorov na širše stanje, v katerem smo se znašli.
So bili že pred ustanovitvijo zastavljeni določeni načrti in kriteriji, po katerih naj bi založba delovala?Ustanovitev založbe zahteva toliko dela, da so improvizacije na vsakodnevnem, operativnem nivoju sicer nujne, toda v bolj ključnih potezah imamo načrt, ki se redno revidira in dopolnjuje. Naš cilj je izdajati visoko kakovostne, lektorirane, natančno pregledane prevode knjig v slovenščino, navduševati ljudi različnih starosti in profilov za branje in tako prispevati svoj delež k bogatejši kulturni krajini. Izbor knjig v sezoni je premišljen, predebatiran, smiselno sestavljen in za njim stojimo. Bralcem želimo ponuditi nekaj, kar bo s časom, upamo, postalo bralna izkušnja VVK. Vzpostaviti želimo dinamičen odnos, kjer poteka komunikacija v obe smeri. Na tem delamo.
Na spletni strani založbe redno pišete blog ali celo razkrivate dopisovanja med članicami uredništva. Zakaj se vam zdi pomembno z bralci deliti tudi takšne utrinke iz zakulisja?Nismo neko nedotakljivo podjetje, čeprav smo, kakopak, resna firma. Smo človeški mladiči, ki se z vso resnostjo radi igrajo, družijo, plešejo. Smo točno to, kar kažemo, da smo – iskrenost se nam zdi nujna. Proces izdelave je ravno tako zanimiv kot izdelek. Odpiranje procesov navzven je način, da pokažemo, kako organizacije niso mrtvi, neosebni, premo delujoči mehanizmi, temveč žive, iz ljudi in kreativnih procesov ustvarjene entitete. Za nas je zelo pomembno, da imamo vse korake dela zapisane in zarisane ter urejene in sistematizirane. Tako vidimo, kako založba raste in v kaj raste.
Zapisale ste, da so VigeVageKnjige vaše ljubezensko pismo knjigam, vendar zgolj od ljubezni do knjig ne bo mogoče preživeti…Dejstvo, da VVK obstajajo manj kot dve leti, nam preprečuje prijavljanje na tako rekoč vse razpise, tako da je zanesenjaška ljubezen ta čas naše glavno in ključno gorivo. Trenutno od založbe ne živi nihče, vlagamo pa vanjo zasebna sredstva. Toda denar ni edino, o čemer premišljamo, ko premišljamo o VVK. Vsekakor je za preživetje nujen, a preživeli bomo, če se bodo ljudem naše knjige zdele dovolj zanimive in jih bodo kupovali, brali, si jih posojali, debatirali o njih, naše delo in skupnost, ki jo gradimo, pa se jim bo zdela vredna podpore. Če se to ne bo zgodilo, bomo ugotovile, da očitno ta prostor tega, kar počnemo, ne potrebuje, in bomo zaprle štacuno.
Je majhna ekipa v založbi samozadostna?Vse, kar znamo opraviti same, opravimo same, že zdaj pa seveda sodelujemo tudi z zunanjimi sodelavci. Vsega pač ne znamo, kar je v redu. Multifunkcionalnost je sicer dobrodošla, a je kdaj lahko naporna. Konec koncev smo ekipa, sodelovanje nas bogati, ne ovira. Za nas je pomembno, da nam je to, kar delamo, imenitno. Da se sproti učimo, da se učimo druga od druge, da se kdaj tudi zmotimo, se lahko režimo same sebi, da, skratka, trdo delamo in divje žuramo. Na igro v življenju vendarle ne gre pozabiti.
Prvo leto bo program zapolnjen s tako imenovanimi risoromani. Zakaj start s to zvrstjo, glede na to, da se romani v stripu pri nas še niso dodobra udomačili?Me menimo, da so risoromani obvezni, nujni in naravnost spektakularni. To so knjige, s katerimi lahko bralec vzpostavi stik na več načinov: prek vizualnega dela, prek zapisane vsebine ali v kombinaciji obojega. Večinoma gre za dela, ki vabijo k večkratnemu branju na različnih nivojih in omogočajo številne interpretacije. To so knjige, ki jih človek želi imeti na svoji polici, in škoda je, da jih pri nas ne pozna in bere še več ljudi. To opažanje se s svojim angažmajem trudimo spremeniti.
Se je kot nova založba na prizorišču priporočljivo profilirati ali staviti na raznovrstnost?Tu gre za vprašanje strategije. V prihodnosti nameravamo izdajati tudi druge zvrsti, vendar je to, posebej v trenutni situaciji, odvisno tudi od množice ne ravno predvidljivih dejavnikov. VVK se razvijajo postopoma, a razvoj je, tudi spričo omejenih sredstev, natančno premišljen.
Za zdaj so v repertoarju le tuji avtorji. Bodo na vrsto prišli tudi domači?Ne delamo razlik med tujimi in domačimi avtorji. Za uvrstitev knjige v sezono VVK imamo dve merili: kakovost dela in to, kako korespondira z usmeritvijo sezone. Pomembno nam je namreč, da ima sezona kot taka pečat, da učinkuje kot zaokrožena celota.
Izdaje založbe se trenutno dobi po spletu in v nekaterih manjših knjigarnah. Kaj pa sodelovanje z velikimi knjigarnami?Če želimo preživeti, si žal ne moremo privoščiti njihovih rabatov. Z veseljem sodelujemo s knjigarnami, ki želijo prodajati naše knjige in s katerimi delo s knjigami in njihovo prodajo podobno pojmujemo, glavnino pa prodamo po naši spletni strani vigevageknjige.org, kjer so bralcem na voljo tudi podrobnejše predstavitve založbe in knjig.
Kakšni so dosedanji odzivi javnosti?Za zdaj doživljamo zgolj pozitivne odzive. In nekaj skepse, jasno. Kar delamo, je v teh časih precej noro, a vsaj nas še vedno zabava. Veliko je čestitk, ljudje nam pomagajo s širjenjem informacij o nas in knjigah, za kar smo izjemno hvaležne, ker smo sredstva, namenjena promociji, raje vtaknile v boljši papir, na katerem so knjige natisnjene.
