Andrej Medved: Ogenj, ogenj pada

Formativni udarec čutnosti

Poezija vse od prvenca Toujours de nouveau = Vedno znova iz leta 1966 pomeni osišče ustvarjanja Andreja Medveda. Njegova pesniška moč ne popušča niti v zadnjih letih, nasprotno, v zadnjega četrt stoletja je pesnik objavil več kot trideset izvirnih zbirk, ki so bile tudi nagrajene. Zato se zdi ponatis tu obravnavane zbirke Ogenj, ogenj pada! iz leta 1974 presenetljiv; očitno ne gre za kompenzacijo ob usihanju ustvarjalne potence, temveč avtorsko izjavo, ki podčrtuje bistvo in z rahlimi popravki napotuje k ustvarjalnim temeljem.

11. 09. 2025, 00.00

Diana Pungeršič

Ogenj, ogenj pada! je bila v času nastanka avantgardna knjiga, kot poudarja v prav tako ponatisnjeni spremni besedi Taras Kermauner, in podobno zagonetno samosvoje deluje tudi danes, ko se zdi, da smo se na medvedovski pesniški svet že navadili in nasploh v poeziji (in bivanju) doživeli marsikatero revolucijo. Na površini zbirka diši po ekspresionizmu, v globini pa se v skladu z duhom časa ukvarja s preseganjem manihejskega ločevanja (čistega) duha od (umazanega) telesa in se sploh postavlja po robu sleherni polarizaciji: »nič si ni nasprotno, dan bo črn-in-bel«. Zbirka z radikalnim prepletom ločenih svetov bitja in nebitja ob koncu doseže vrhunec: »čistost-zlo, ubijalska strast. / in očiščenje, brez zla, / brez zadostitve. in svetost biti. ubijalska svetost biti.«

Članek je dostopen samo za naročnike