Dvoživke niso avtobiografska zbirka, so pa gotovo močno zaznamovane z avtorjevo biografijo. Knežević se je rodil v Vojvodini in se leta 1995 preselil v Slovenijo. Delal je v gradbeništvu, bil več kot dve leti prijavljen na zavodu, danes pa dela kot varnostnik. Našteti poklici imajo na prvi pogled morda malo skupnega s pisateljevanjem, toda Knežević je znal prav vsako izkušnjo mojstrsko pregnesti v literarno formo, da so opisana doživetja prestopila meje dnevniške zasebnosti. »Dvoživke« tako niso le priseljenci z dvojno nacionalno identiteto, čeprav je tudi ta tema problematizirana – so ljudje v precepu, včasih zaradi želje, da bi se odcepili od lastnega s preteklostjo zaznamovanega telesa (Soba), zaradi nezmožnosti, da bi se sprijaznili s spremembo, z izgubo (Zakaj sovražim vlak, Jamura ali kdo ste pa vi?, Tretji krožnik), zaradi dvojnosti po sili razmer, zaradi družbe, ki ne sprejema drugačnosti (Enačaj). Včasih »dvoživost« pripovedovalca izvira preprosto iz nostalgičnega pogleda odraslega človeka na svoje otroštvo (Vrtiljak, Zbirka ali vonj po vinilu).
Razpetost med dva svetova je v zgodbah Polje soje in Miki ali šepavec na kolinah tematizirana s prepadom, ki ločuje sina od očeta, poosamosvojitveni čas od življenja v Jugoslaviji, sodobne in nekdanje vrednote. Na eni strani je (nujni) odhod v tujino, neizprosna borba za preživetje, na drugi vztrajanje v (preživelih?) družbenih vzorcih, v vlogi neomajnega pater familias, ki edini ve, kaj je prav. Je soočenje dveh različnih perspektiv, zaznamovanih s geopolitičnim prostorom, s starostjo pa tudi z izkušnjo vojne. Slednja je v zgodbah diskretno v ozadju, kot tiho izrečeni namig, a kljub temu prežema pripovedi in ostaja bolj ali manj izpostavljeno gibalo večine zgodb iz Dvoživk. Posebej pretresljivo je podana v pripovedi Bajre Bešlića iz istoimenske zgodbe in v že omenjeni Sobi. Pripovedovalec, včasih pripovedovalka, se ne postavi na nikogaršnjo stran, niti nikogar ne obsoja. S pripovedjo skuša razumeti, išče ključne točke preloma, trenutke, ko »so se začeli enačaji podirati«. V tem smislu predstavlja središče zbirke kratka zgodba, skoraj anekdota Trenutek ali betoniranje v zimskem času, kjer se na videz kramljajoče predstavljanje literarnih likov zgosti v nepričakovan (in nepričakovano tragičen) preobrat. Usode, ki jih opisuje Knežević, se morda res (pre)pogosto znajdejo v neobvladljivih situacijah, ko se zdi, da na ramenih nosijo vso nesrečo tega sveta, a se znajo iz primeža tudi izviti. Odprti konci tu niso sami sebi namen, temveč so neizbežna posledica pripovedne zasnove.
Zgodbe iz zbirke Dvoživke umirajo dvakrat lebdijo v času. Lahko bi bile napisane kjer koli in kadar koli, a napisane so tukaj in zdaj, v času, ko se izbrisani še vedno borijo za državljanstvo in ko se za vsakim vogalom skriva okostnjak te ali one vojne. Morda je prav zato usoda opisanih »dvoživk« tukaj in zdaj dvakrat bolj pretresljiva.