Pisatelj Drago Jančar je na včerajšnji slovesnosti v pariškem hotelu Sofitel Faouburg postal letošnji dobitnik prestižne francoske nagrade za najboljšo tujo knjigo (prix du Meilleur livre etranger), ki jo podeljuje združenje francoskih kritikov in založnikov. Nagrajen je bil za roman To noč sem jo videl, ki je pod francoskim naslovom Cette nuit, je l'ai vue izšel pri ugledni založbi Phebus. V Sloveniji je delo izšlo leta 2010, zanj pa je Jančar prejel že svojega tretjega kresnika.
Roman je bil v Franciji izjemno dobro sprejet, saj je bil nominiran tudi za nagrado femina za tujo literaturo in za nagrado mesta Cognac. Prevajalka romana v francoščino Andree Lück - Gaye meni, da nagrada kaže, da Francozi priznavajo Jančarja kot pomembnega avtorja sodobnosti. Pri založbi Phebus so odkupili tudi štiri druge njegove naslove, že prevedene v francoščino (Zvenenje v glavi, Katarina, pav in jezuit, Severni sij in Joyceov učenec), zato se bo število njegovih bralcev v Franciji prav gotovo še povečalo, ocenjuje prevajalka. Z visokim francoskim literarnim priznanjem se je Jančar pridružil četici svetovno odmevnih avtorjev, kot so Gabriel García Márquez, Lawrence Durrell, Orhan Pamuk in Salman Rushdie, ki so to nagrado že prejeli.
Rašomonska zgodba
Nagrajenec, ki sodi med najbolj prevajane slovenske avtorje (njegova dela lahko beremo v vseh velikih svetovnih jezikih pa tudi v makedonščini, poljščini, srbščini in madžarščini), je za medije včeraj izjavil, da si ne zna povsem pojasniti, zakaj je bil izbran za to prestižno priznanje. Razloge za takšen uspeh v francoskem okolju pripisuje temu, da ima njegova literatura v Franciji neko predzgodovino. »Moja literatura se je tukaj počasi usedala v zavest bralcev ali kritikov in verjetno tudi ljudi, ki odločajo v žirijah.«
To noč sem jo videl je Jančarjevo predzadnje romaneskno delo (njegov deseti roman z naslovom Maj, november je izšel letos), v katerem pet različnih pripovedovalcev, zapredenih v dogajanje pred izbruhom druge svetovne vojne, razpleta zgodbo skrivnostnega izginotja Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe. Slovenci in Francozi nagrajeni roman beremo skozi različni optiki, meni Jančar – prvenstveno ga v Franciji »berejo kot usodo posameznika v nekem burnem zgodovinskem času«. Vendar pa pripoved, opozarja pisatelj, vidijo tudi na način, »kot so jo videli pri nas – kot neko po eni strani rašomonsko zgodbo, po drugi strani pa kot kompozicijo, ki iz poglavja v poglavje širi neki časovni in zgodbeni okvir«. Po njegovih besedah je v obtoku blizu 10.000 izvodov, kar je tudi za Francijo precej, ne ve pa, koliko so jih doslej prodali.
Človek v sponah zgodovine
Nagrajeno delo, ki je osnovano na dokumentarnem poročilu o tragični usodi zakoncev Hribar, je izrazit predstavnik Jančarjevega opusa, organiziranega okoli domneve, da je zgodovina vselej nad človekom, da ima nad njim zlasti pohabljajočo moč, človekovo dostojanstvo pa se lahko izkazuje zlasti v njegovih idejah in ljubeznih. S podobnimi dilemami se tako lahko srečamo v mračnem Galjotu, postavljenem v 17. stoletje, v Severnem siju, ki se zateka v čas pred drugo svetovno vojno, in navsezadnje v s kresnikom nagrajenem delu Katarina, pav in jezuit – če se omejimo na njegova najbolj brana dela. Drugega kresnika je prejel še pred prelomom tisočletja, leta 1999, in sicer za roman Zvenenje v glavi, ki je štiri leta kasneje dobil tudi svojo filmsko različico v režiji Andreja Košaka. Ta roman zastopa drugo rezino pisateljevega ustvarjanja, posvečeno zlasti intimnim eksistencialnim problemom; v tem risu najdemo še novelo Pogled angela ali lirični potopisni roman Posmehljivo poželenje, v katerem se sredi dekadentnega New Orleansa išče in izgublja sentimentalni pisatelj Gregor Gradnik.
Jančar, ki je leta 1993 postal Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, slovi tudi kot dramatik. Njegove drame, za katere je kar štirikrat prejel Grumovo nagrado, uokvirjajo konflikt med samosvojim posameznikom in običajno represivnim sistemom, najbolj reprezentativne pa so v tem oziru Veliki briljantni valček, Halštat, Klementov padec in Dedalus. Z Rožančevo nagrado je bil leta 1995 ovenčan tudi njegov esejistični opus, priznali pa so ga tudi v nemškem prostoru, in sicer s Herderjevo nagrado za književnost (2003).
