“Dovolj dolgo moraš živeti, pa si legenda!”

Ni hujšega od človeka

Ampak Svetlana Makarovič je svoj legendarni status zakoličila že davno prej. Morda že takrat, ko je prvič rekla, da ni ženska pesnica. »Ne pustim se poriniti v ženski geto. Nikoli ne dovoljujem, da bi se moje pesmi vključile v antologijo ženske poezije,« še vedno trdi. Prav rada pa je spregovorila o svojih pravljicah, v katerih je vedno tudi eno grenko zrno. Mora biti, meni avtorica. »Kadar me kdo vpraša, zakaj pa to, jim rečem: ozrite se okrog. Gaza, Libija, Srebrenica. In ravno zato, ker je ta svet tako poln zla, revščine, bridkosti, se tisto, kar je lepo, toliko bolj zablešči nad bridkim.« Kajti ta svet že od nekdaj preveva groza sveta. »To je to, kar je človek sposoben storiti človeku hudega. Človek človeku volk ni hud pregovor, kajti volk človeka ubije le, če je lačen. Človek človeku človek, to je najhuje!«

Svetlana Makarovič je med svojim prvim pojavljanjem na Ptuju pred občinstvom zasijala. »Kadar me publika zares sliši in razume, ko je aplavz iskren, je to moj honorar. Ne potrebujem nobenega denarja,« je zamahnila z roko in si prislužila še en gromek izbruh navdušenja, ki ji je izvabil nasmeh na obraz. »Zato se veselim tistih dni, ki so mi v tem koščku življenja še ostali. Saj ne bo prav dolgo, ker kadim,« je hudomušno dodala. »Priznam pa,« se je nasmehnila, »da se, ko se vsi ti turbodogodki poležejo, rada vrnem k svoji družini, k trem mucam v hišici, ki se sesuva tako kot jaz... In takrat si oddahnem.«

Ni pa tega mogla storiti takoj, saj je, ko se je nebo razjasnilo in sonce zašlo, stopila še na oder na Vrazovem trgu. Popoldne je dejala: »V vsaki ženski je igralka. In v vsaki mački je igralka.« Že nekaj ur kasneje je pokazala, kaj to pomeni. Med interpretacijo svojega pesniškega cikla Zeliščarka ob glasbeni spremljavi Mar Django Quarteta se je gospa, s katero smo kramljali o knjigah in udrihali čez zlo, prelevila v zeliščarko, ki je naklepala, pa nato drgetala od strahu in se kmalu zatem posmehljivo rogala lastni usodi. V nasprotju z drugimi pesniki na festivalu, ki so pesmi brali, je Makarovičeva svoje stihe obudila v meseno življenje. Šele na koncu je maska padla – ko je zaplesala in se poklonila občinstvu, ki jo je z odra pospremilo s stoječimi ovacijami.

Vino je vselej posebno

Na festivalu, kjer je vino skoraj tako prisotno kot poezija, je Huda pokušnja logična združitev žlahtne kapljice in žlahtne poezije. Istrski vinar Tilen Praprotnik, čigar ljubezen je odkrivanje in zbiranje starih avtohtonih istrskih sort trte, je v četrtek na eni izmed pokušin ponudil tri svoja vina: zlati cvet, mešanico desetih izbranih starih istrskih sort, pa rose in na koncu žametni, skoraj raskavo gosti refošk. »Vino je unikum. Nikoli ga ne moreš ponoviti v naslednjem letu,« je Praprotnik pojasnil ob razlagi, da vsako leto nastanejo nekoliko drugačne mešanice. Makarovičeva je vinu pridala tri pesmi iz ciklusa Lovec na ljudi, ki ga je posvetila izbrisanim: »Našim južnim bratom, ki so se k nam zatekli, mi pa smo poteptali njihovo dostojanstvo. In tudi bosanskim delavcem, ki so jih podjetja, kot je Vegrad, pogoltnila vase. Zaslužili pa niso niti toliko, da bi se lahko vrnili domov.«

Od vnaprej pripravljenih receptov pa smo prešli k povsem spontano rojeni umetnosti. »Danes imamo za vas posebno ponudbo – za en evro dobite pesem. Izmislite si naslov, lahko jo dobite s posvetilom. Če je ne želite užiti takoj, vam jo tudi zavijemo.« Tako je Boštjan Gorenc - Pižama začel cikel Pesnik na trgu, dobro uro improviziranega zlaganja pesmi po željah občinstva. Zložil je eno o medvedkih za sedemletno Ano, pa tudi haiku Glažek je prazen za gospoda s klobukom. Na Ptuju je bila nujna tudi twitter poezija Oda alkoholizmu. »Od vas je odvisno, ali bo kultura preživela,« se je glasila spodbuda občinstvu, »zato se jutri spet dobimo na istem mestu ob istem času,« je nadaljeval in občinstvo povabil na petkovo festivalsko dogajanje. To se je začelo na Japonskem. Če ne zares, pa vsaj simbolno. »Japonski poeziji smo do zdaj posvečali izredno malo pozornosti, zato je zbirka Novi svet v slovenščino prinesla prepotrebno svežino,« je ob predstavitvi zbirke sodobne japonske poezije menil moderator Aleš Šteger, preden sta besedo prevzela gosta Mizuho Ishida in Keijiro Suga.

Več poti zvenenja čustev

Sinočnje veliko pesniško branje je živahni Vrazov trg, na katerem je ves večer bučalo od žvenketa kozarcev in klepeta obiskovalcev, za dve uri spet ovilo v smrtno tišino in pustilo dihati samo poeziji Astrid Alben iz Velike Britanije, japonskemu gostu Mizuhu Ishidi, srbski pesnici Dragani Mladenović in častnemu gostu iz Litve, Tomasu Venclovi. Jezikovno tako raznolika pesniška slika vedno ponudi vpogled v to, kako drugače lahko povsem podobne dileme, vprašanja in čustva zvenijo v neki drugi deželi. Nekje v kotičku misli se je pojavilo vprašanje, ali nemara to pomeni, da jih tudi drugače doživljajo.

Sklepni dan festivala se začenja ob enajstih dopoldne s pogovorom v Ptujski kleti, kjer bo o stičiščih tradicije in izvirnosti govoril častni gost iz Litve, pesnik Tomas Venclova. Fürstova hiša danes predstavlja projekt Na Šalamunovi sledi in obiskovalcem ponuja kratki film Vsak pravi pesnik – potovanje v pesniški svet Tomaža Šalamuna. Obvezno dnevno dozo zasebnega branja poezije bosta danes ponudila Ivo Svetina in Aleš Šteger v Anatomiji poezije, za oddih od pesmi pa bo Dom kulture MuziKafe obiskalo Gledališče senc z Veličastno in žalostno zgodbo o Satiriji Belu. Seveda ne gre pozabiti na zadnjo degustacijo vin regionalnih vinarjev in zadnje veliko pesniško branje na Vrazovem trgu z Jano Bodnarovo, Gunnarjem Hardingom, Cvetko Lipuš, Petrom Mickwitzem in tretjo častno gostjo festivala, Elke Erb iz Nemčije. Koncert Los Hermanos muy simpaticos, ki na svojem repertoarju obljublja najpopularnejšo slovensko glasbo, bo le še dodatno začinil večer, ki se mora v prestolnici Dravskega polja po pravilu zaključiti bučno in veselo, najbolje nekje v zgodnjem jutru.