Zanke, ki spletajo Časovno zaklonišče, v temelju povezuje tista slovita lotmanovska ideja, da je literatura način urejanja sveta, ali bolje – če ne sveta, pa vsaj časa. Literarni čas je linearen, eshatološki, že od začetka je usmerjen h koncu, tako nekako kot življenje posameznika, življenje pa je skupek zgodb in zgodbe se nizajo skozi čas. In prav to je struktura, ki si jo Gospodinov prizadeva razbiti: Časovno zaklonišče je mogoče še najpreprosteje označiti kot hibridno zbirko dejanskih oziroma literariziranih in fiktivnih spominov, zgodb, zgodovinskih in osebnih anekdot, zaobjetih v pripovedni okvir časovnega zaklonišča (redu literature vendarle ni mogoče povsem ubežati), klinike, v katero zahaja vse več nesrečnikov, ki jih je prizadela nenadna izguba spomina.
Bolezen se širi kot virus, vse več je takšnih, ki pozabljajo, morda zato, ker se ne morejo sprijazniti s staranjem ali ker se bojijo prihodnosti (eno ne izključuje drugega). Raje se zatečejo v imaginarni prostor (lastne in kolektivne) preteklosti, kot prvič stopajo po uhojenih poteh spomina, prepričani, da je že storjeno vendarle mogoče spremeniti. Vse več ljudi želi nazaj (»Prihaja čas, ko se jih bo vedno več želelo skriti v svojo jamo, vrniti se.«), klinika poka po šivih, dokler časovno zaklonišče ne obsega tako rekoč celotnega evropskega kontinenta in dejanskega časa ni več mogoče ločiti od vzporednega.
Ves ta skupek tekstov se, gledano od daleč, povezuje v skoraj ironičen avtorski komentar sodobnosti. Knjiga je v izvirniku izšla leta 2020, v prvem letu pandemije, čeprav je seveda nastajala prej (Gospodinov je s pisanjem začel leta 2017) – pa vendar se ravno zaradi te naključne vzporednice med pripovednim okvirom in resničnostjo delo zasidra še globlje v svoj (nad)čas. »Preteklost ni samo tisto, kar se ti je zgodilo. Včasih je to, kar si si pravkar izmislil.« V času, ki se znova sooča z brisanjem, načrtnim pozabljanjem in potvarjanjem preteklosti (»Bog z alzheimerjem bi nas oprostil vseh naših obveznosti. Če ni spomina – ni zločina.«), se Časovno zaklonišče spogleduje z idejo cikličnosti. Da je tolikanj opevana preteklost že ves čas tu, da je pravzaprav to vse, kar imamo – tudi v literarnem smislu (evropska literatura je obrnjena v preteklost, je v nekem intervjuju dejal avtor). Da smo kot družba nekoč vélike utopije, optimalne projekcije prihodnosti in vere v svetlo bodočnost zamenjali za preigravanje že preverjenih in preverljivih zgodb. Po vseh zgrešenih napovedih si nihče več ne upa upati: bolj varno je verjeti v oprijemljivo, v to, kar je (bilo). Čas je neviden, kar opazimo, so le njegove posledice, sledovi njegovih ugrizov, pa vendar so, tako Gospodinov, prostori (fizični ali mentalni), ki se upirajo toku časa in ostajajo zasidrani v svojem malem časovnem mehurčku. Seveda ni naključje, da je najprimernejša lokacija klinike za preteklost Švica, sicer pa »česarkoli se danes oprimeš v Evropi, te to vedno pripelje do druge svetovne vojne«, z vsemi implikacijami vred.
Časovno zaklonišče je svojstveno ljubezensko pismo literaturi: čas je človek in ljudje so zgodbe, književnost pa je morda edini prostor, v katerem hkrati sobivajo različne dimenzije časa (tudi ideja časovnega zaklonišča se je v prozi Gospodinova pojavila že v Fiziki žalosti). Sicer pa, kot bi rekel Mallarmé – svet je narejen zato, da bo nekoč lepa knjiga. V tem smislu Časovno zaklonišče zgolj izpolnjuje nekoč že zadano nalogo literature kot časovne kapsule, ki se udejanja v preteklem, prihodnjem in vseh vmesnih časih.
