Poezija Kristine Kočan terja svojsko izurjenost v večopravilnosti ali pa raje sprijaznitev, da nas bo dobesedno metala iz enodimenzionalnega tira. Tudi v četrti pesniški zbirki namreč pomembno oblikovno-vsebinsko težo pesmi nosijo verzni prestopi, pri čemer neredko prihaja do dvojne vezljivosti, ki ustvarja občutek, da beremo več pesmi (resnic) v eni. Interpretacija torej ni odvisna le od tega, ali bomo bolj pozorni na pesemsko podobje ali melodiko (obe plati nosita enako težo), temveč tudi od tega, kateri pomenski niti bomo sledili, kateri čut (sliko) izostrili. Kljub plastenju pesmi nimajo težnje po razpadanju, v tihem trenju ali nežnem dotikanju tesno skupaj rojijo različne (vzporedne) resničnosti.
Pesniški način torej nikakor ni nov, (p)ostaja zaščitni znak tega izvirnega opusa, a vendarle se zdi, da je tokrat najbolj (in dokončno) ubran s siceršnjim pesemskim nastavkom, ki se precej odmakne od zgodbenosti, naracije in prehaja v (zvočno) krajinarstvo. Pesmi nemara še najbolj spominjajo na počasne, stapljajoče, prelivajoče se filmske kadre: »nevidni čopič / vrtiš kot tarkovski / ta svet okoli sebe / gledaš se ti počasi / odmika staro bliža / novo skozi okna / skozi moje oči pada / nate svetloba«.
Na prostorsko razsežnost navsezadnje napeljuje že sam naslov selišča, ki je ob srečiščih in misliščih hkrati tudi naslov enega od treh razdelkov zbirke. Ne gre toliko za prostore zemljepisne, temveč zlasti dušne širine in dolžine: »muzika in nekaj pesmi / in ti za mizo / skiciraš mogočno / pokrajino iz katere se / bo rodil sin«. Kraji, ki jih srečujemo v pesmih, niso več (le) mestna, urbana središča, skupaj z opazovalko-izpovedovalko se sprehajamo po veliko težje določljivih čutnih in čustvenih pokrajinah erotike, lepote, partnerstva, materinstva, a tudi spomina, minevanja, odhajanja. Izrisujejo (slikajo in zvočijo) jih domala arhetipske obale, gozdovi, globočine dneva in noči in predvsem pisan in prvinski živalski in rastlinski svet, na katerega sta opazovalkini oko in uho še posebej pozorni: »nocoj je vse brez zvoka / koža ob kožo kot čopič / ob čopič samo tam / na severu buči / v ledu šumi v srcu / belega medveda / v krčih iz prozorne / globočine«.
Pesem tako vse bolj postaja prostorjenje občutij, čustev, spominov. Kljub verznim kaskadam, mestoma stopnjevani ekspresivnosti gre za pomirjujoč, celo meditativen proces prehajanja zunanjega v notranje (in nazaj), najnazorneje viden v eni osrednjih pesmi zbirke selitev vase ali od takrat zbiram polžje hišice, v kateri se (trpeče) človeško telo preobrazi v polžjo hišico in »iz nje je prihajalo grobno / a enakomerno sopenje«. Takšnih počasnih kroženj iz enega agregatnega stanja v drugo, iz neotipljivega v otipljivo, nevidnega v vidno, neslišnega v slišno, preteklega v prihodnje, telesnega v duševno, stvarnega v mi(s)tično ipd., je v seliščih vse polno. Seljenje skozi zaznave, prizore, poglede, misli, pomene, telesa se kaže kot učinkovit (pesniški in bivanjski) način preraščanja ploskovite, predvsem pa končne (in zato težko vzdržne) bivanjske izkušnje. Pri čemer se pesemsko prostorjenje minljivega časa dogaja predvsem s cepljenjem zaznave, kar (izpovedovalki in bralki) omogoči več čutenja, več življenja, tudi v obetu: »v dolino gledam / z enim očesom v meglico / z drugim otroka v posteljici«. Domiselno in razprto.
