Francoska pisateljica Annie Ernaux je pisala od 70. let naprej, a na francosko literarno sceno je vstopila leta 2008 z romanom Leta, ki smo ga v slovenskem prevodu dobili dve leti kasneje. Do lani, ko je prejela Nobelovo nagrado, je bil to edini slovenski prevod njenih del, zdaj je pred nami zbirka kratkih zgodb Dogodek in druga besedila.
Pisateljica je roman Leto označila kot »totalno delo«, ki je nastalo v obdobju, ko se je soočala z možnostjo smrti. Ves čas je zavračala oznako »avtobiografsko«, a potrebna so bila desetletja, da so izhlapele »pohvale« o »ženski izpovednosti« in je nastopilo spoznanje, da ne tema ne spol avtorja ne določata vrhunskosti literature.
Kratki teksti, zbrani v Dogodku, večinoma napisani pred izidom Let, pričajo, da je bilo na neki način vse, kar se je združilo v Letih, že »tam«, da je v svojem pisanju ves čas iz posameznega, ženskega, individualnega osvetljevala zgodovinsko, družbeno, politično. Ta kratka besedila so kamenčki »velike slike« o družbi, o spreminjajočem se položaju žensk v njej, o socialni determiniranosti in družbeni in politični hipokriziji, ki jih analizira skozi tisto najbolj temeljno človeško, skozi potrebo po bližini, ljubezni, spolnosti. Vse to, strasti, upanja, ljubosumje in norosti, opazuje z nekakšno zavzeto distanco, v želji, da bi razumela in pokazala rušilno in hkrati tudi konstitutivno moč teh psiholoških procesov.
Prva zgodba, Dogodek je razkritje univerzalne more milijonov žensk: študentka zanosi s sošolcem, ki se ob vesti hitro umakne, staršem pa nosečnost prikriva, saj so konservativni, abortus je prepovedan (smo v Parizu letu 1963); za revne seveda, za premožne ženske poskrbijo premožni zdravniki. Samotno soočanje z nezaželeno nosečnostjo, iskanje pomoči pri moralizatorskih zdravnikih, pri mazački, agonija splava ... Hernaux nas pelje skozi vse: socialno determiniranost, sveto hipokrizijo sistema, predstavo o ženski – grešnici, ki želi odločati o svojem telesu. Skozi časovni odmik analizira svoje tedanje motive, dvome in izzive, preizprašuje pa tudi svojo potrebo po pisanju o svojih izkušnjah in ugotavlja, da je po petintridesetih letih »ubesedila to, kar vidi kot absolutno človeško izkušnjo, življenja in smrti, časa, morale in prepovedi, ki je šla od začetka do konca skozi telo«.
Druga zgodba Gola strast je zgodba o ljubezni do poročenega moškega. »To poletje sem na televiziji prvič gledala film z oznako porno,« to je že drug čas in pripovedovalka je že drugačna ženska, to je zgodba o strasti, ki ji življenje spremeni v čakanje na moškega. Hodi v službo, v kino, še vedno nakupuje, a vse je podrejeno njunim srečanjem. Gola strast se kaže kot nekakšna lucidna obsedenost, ki malo spominja na Durasovo, vsa običajna dejanja so opravljena v nekakšni somnabulnosti, le zato, da bi sledila nagrada: ponovno srečanje. Celo beg v Benetke se izkaže »kot preizkus, zaradi katerega se je ljubezen še bolj izbrusila«. Tudi ta zgodba je neke vrste poročilo, ki ne sodi, kaj je »noro« in kaj ne, a ni brez posledic: »... ko se bo besedilo pred mojimi očmi prikazalo v javnosti namenjeni obliki, bo moje nedolžnosti konec«. Nedolžnosti in tudi strasti je konec, ko ljubezenska zveza postane knjiga, ko spomin otrdi v spomenik.
V zgodbi Okupacija se strastno razmerje že konča, a pripovedovalko še kar obseda »post festum«, ne ljubimec, ampak njegova nova partnerica. A tudi tu se obsesija meša z lucidnostjo, z odmikom v pisanje. Zadnja zgodba je Mladenič, tokrat gre strast, ki še vedno dviga obrvi dvoličnežev: ona je »nedopustno« starejša, je v »gospodujočem položaju«, on je reven, ljubosumen, a z njim je starost izgubila pomen.
