Cankarjeva nagrada za najboljše izvirno literarno delo, izdano v minulem letu v slovenskem jeziku v knjižni obliki, je na slovesni podelitvi v Cankarjevem domu na Vrhniki v četrtek zvečer pripadla pesniku Denisu Škofiču za njegovo tretjo pesniško zbirko Tuskulum. »Zelo sem ganjen, kajti nagrade resnično nisem pričakoval,« je povedal po razglasitvi. »Letošnji nabor je bil namreč odličen in prav vsa dela so se mi zdela izvrstna.« Za nagrado so bili sicer nominirani še Mateja Gomboc z romanom Gorica, Anja Mugerli z romanom Pričakovanja, Pia Prezelj z romanom Težka voda in Aleš Šteger z zbirko potopisov Na kraju zapisano.
»Ta nagrada mi je še posebej v čast zato, ker zbirke Tuskulum ne bi bilo, če Cankar ne bi napisal črtic Podobe iz sanj, ki v njej močno odzvanjajo, kolikor so zaradi trenutnega dogajanja v svetu, zaznamovanega z vojnami in smrtjo, precej vplivale na moje pisanje in občutenje sveta. Zelo žal mi je, da smo ljudje prišli tako daleč, da mislimo le nase,« je še pristavil Škofič. »O tem sem razmišljal med ustvarjanjem ter ugotovil, da je edina točka, kjer si je še mogoče nastaviti ogledalo, literatura – in zgolj z njo smo še lahko ljudje.«
Samosvoje potovanje
Cankarjevo nagrado so kot poklon Ivanu Cankarju in sodobni slovenski književnosti leta 2019 ustanovili Slovenski center Pen, SAZU, Univerza v Ljubljani in ZRC SAZU v sodelovanju z občino Vrhnika, ki je tudi glavna donatorica nagrade, letos pa je bila podeljena petič. Strokovna žirija, ki jo sestavljajo Igor Divjak, Alenka Koron, Mateja Pezdirc Bartol, Simona Semenič in Tomaž Toporišič, je med 45 prijavljenimi najprej izbrala peterico nominiranih del, o dobitniku nagrade pa je odločila v četrtek zvečer med samo prireditvijo.
»V svoji tretji pesniški zbirki Tuskulum Denis Škofič nadaljuje samosvoje pesniško potovanje, ki ni povezano z nobeno izmed osrednjih slovenskih pesniških šol,« je uvodoma v utemeljitvi strokovne žirije pojasnila njena predsednica Mateja Pezdirc Bartol. »Tuskulum, ki pomeni zavetišče, je predvsem njegov lastni jezik, ki se razpira v različne govorne registre, spaja se z govorico ljudi, ki jih je srečal in jih srečuje na svoji življenjski poti, v povezavi z naravo rodnega Prekmurja pa se razpira mitološkim svetovom, legendam in bajkam.« Vendar žirija dodaja, da ne gre za eskapistično poezijo: »V njenem središču je sodobni človek v postindustrijskem svetu, ki se ves čas spreminja (...) Zavetišče ni nekaj, kar bi bilo dano kar samo po sebi, ampak si ga je treba s pesniškim delovanjem in trudom za boljše sobivanje vedno znova izboriti.«
Cankar, kot živi skozi nas
Slovesnost, ki jo je povezoval igralec Jernej Gašperin, se je začela z nastopom Mešanega pevskega zbora Ivana Cankarja Vrhnika, ki je pod vodstvom zborovodje Lovra Groma izvedel dve pesmi po Cankarjevih besedilih. Sledil je pozdravni nagovor vrhniškega podžupana Mirka Antolovića, ki je zatrdil, »da verjame, da bi bil Cankar ponosen, da smo se danes zbrali tukaj«, z izbranimi mislimi pa ga je dopolnil še slavnostni govornik Dušan Šarotar.
Osrednji del prireditve je bil pogovor z nominiranci, ki ga je vodila literarna zgodovinarka Alojzija Zupan Sosič. Ta je zbrane med drugim spodbudila k premisleku njihovega odnosa do Cankarja. »S Cankarjem sem se prvič srečala skozi prepire med mojo mamo in njenim bratom, ki se nista mogla strinjati o tem, ali je dober pisatelj ali ne,« se je spominjala Mateja Gomboc, pri tem pa poudarila, da je Cankar neverjeten stilist, ki zmore s svojo poglobljenostjo izvrstno predstaviti zavoje človekove duše. »Vsi, ki v teh krajih pišemo zdaj, smo nekako narejeni iz njegovega rebra,« je prepričana Pia Prezelj, ki jo pri Cankarju najbolj navdihuje neomajnost njegove drže. »Dosegel je tisto raven, kjer je bil hkrati aktualen in univerzalen,« pa je o njem razmišljal Škofič. »Znal je razbrati značaj Slovencev; like, ki jih je opisal v svojih delih, še vedno srečujemo vsak dan.« x
