Avtofikcijska pripoved deloma sicer temelji na resničnem, toda klasično biografijo preseže v domišljijskem, pri čemer se avtor sam odloči, kaj o sebi bo razkril in kaj si bo pri tem morebiti izmislil na novo. Položaj avtofikcije kot zelo učinkovitega sredstva samopremišljevanja in družbene kritike je dodatno utrdila letošnja Nobelova nagrajenka za literaturo Annie Ernaux, francoska primadona avtobiografskega peresa; zgodovinske prelomnice v Franciji po drugi svetovni vojni v njenem opusu sovpadajo s pisateljičinimi izkustvi, ki jih med drugim črpa iz svojega odraščanja, zakona, odnosa z mamo, nezakonitega splava in soočanja z rakom.
Pri nas so znotraj tega žanra letos med drugim izstopale knjige Osebno Mihe Mazzinija, Zakaj ne pišem Dijane Matković, Materinska knjižica Katje Gorečan in Križci, krožci Jedrt Maležič, vanj lahko uvrstimo tudi pred leti izdani romaneskni prvenec Ivane Djilas Hiša.
Odgovor na spremembe
Urednik pri Cankarjevi založbi Aljoša Harlamov pojasnjuje, da je trend avtofikcije v tujini prisoten že dlje časa, je pa v zadnjih dveh letih nastalo več reprezentativnih knjig tudi v slovenščini. »To lahko delno razumemo tudi kot odgovor na stoletje selfijev in avtofikcijskega oblikovanja lastne identitete na družbenih omrežjih, kjer je vse osebno, še reklame. Malo gre za to, da se je v mainstream prebil neki žanr, ki je prej dolga desetletja bival na obrobju. Ženske in pripadniki drugih neprivilegiranih manjšin so namreč o svojih izkušnjah pogosto pisali avtofikcijsko, večžanrsko, hibridno; iskrenost in neposrednost sta bili orodji razbijanja vzvišenosti literarne umetnosti. Potem pa se je to dobro ujelo tudi s tem, da se v Sloveniji že dolgo najbolje prodaja žanr stvarnih knjig in knjig za samopomoč, ki že dolgo temeljijo na zasebni zgodbi (o uspehu).«
Bodo samoizpovedne knjige nadomestile klasične romane? In v čem je sploh razlika med prvimi in drugimi? »Pri kakovostni avtofikciji je pravzaprav ni,« odgovarja Harlamov. »Če avtofikcijo beremo iz voajerskih užitkov, potem teh tradicionalni romani res ne morejo zadovoljiti, čeprav se pozitivistična literarna veda s tem ne bi ravno strinjala. Ampak če jih beremo iz literarnega užitka, užitka dobre, čustveno, izkustveno in drugače izpolnjujoče zgodbe, užitka dobro izpisanih in prepričljivih likov, potem težko vidim kakršno koli pomembnejšo razliko – če je avtofikcija kvalitetna, ima vse našteto. To pač ni avtobiografija, ampak se nahaja na preseku fikcije in avtobiografskega; to je vedno važno podčrtati. Predvsem se mi zdi, da hibridni žanri sami odlično opravljajo vlogo tega, da v naše branje vdre tudi nekaj premisleka o družbi in svetu, v katerem živimo.«
»Tu smo in tako živimo«
Pisateljica Dijana Matković v esejističnem romanu Zakaj ne pišem odstira prikrajšanost, prezrtost in preživetveno stisko ustvarjalke iz delavsko-priseljenske družine. Prepričana je, da je razredni boj mogoče artikulirati zgolj v neposredni formi avtofikcije, ki se, kot pravi, prelamlja v fikcijo zgolj toliko, kolikor to zahteva literatura. »Če pripadaš kateri koli družbeni skupini, ki je zgodovinsko gledano zatirana, pogosto brez dostopa do javnosti, nimaš luksuza igre, izmišljanja. Preživetje in izboljšanje pogojev bivanja temeljita na pričevanju o ponižanjih, ki jih doživljamo. Brez pričevanj smo nevidni, zgolj statistika ali pa niti to ne. Zato ni nenavadno, če se literatura, ki me zanima, napaja v realnem in ni lažen literarni konstrukt ali kak fantazijski žanr.«
Interes njenega pisanja tako ni toliko v samoizpovedi kot predvsem v pričevanju, kar ponazarja že osrednji slogan njene uspešnice, misel Faruka Šehića: »Jaz sem eden, vendar nas je na tisoče.« Kar se dogaja njej, se dogaja tudi drugim, pravi. »Zato se trudim narediti položaj svojega razreda, spola, narodnosti, generacije viden. Tu smo in tako živimo, takšne so naše težave, tako se z njimi spopadamo. Na meni je, da o teh izkušnjah pišem, politični odločevalci pa morajo potem kaj narediti s tem. Na primer z dejstvom, da višina najemnine v Ljubljani dosega ali celo presega tri četrtine minimalne plače. Da ustvarjalci in ustvarjalke zapuščamo svoja področja dela, ker še vedno nimamo urejenih osnovnih delavskih pravic. Ali da je večini ljudi usojeno živeti v družbenem razredu, v katerega so se rodili, ker imamo preprosto premalo korektivov, ki bi omogočali socialno mobilnost.«
