Potem ko so se pri nas že precej razmahnile knjižnice na prostem, je to poletje takšno dobil tudi Arheološki park Simonov zaliv v Izoli. Na Inštitutu za dediščino Sredozemlja, kjer so v navezi z Mestno knjižnico Izola pripravili projekt, so bralnemu kotičku nadeli ime Knjižnica med oljkami, čeprav v svojo senco ljubitelje branja vabijo različne drevesne vrste. Pod njihove krošnje se bo mogoče zatekati vsak dan vse do konca avgusta, le tedaj ne, ko jo bo zagodlo slabo vreme.
Poležavanje v knjižnici
V Knjižnici med oljkami, kjer vas pričakuje od 200 do 300 enot gradiva, je po knjigah, publikacijah in dnevnih časopisih mogoče poseči brez kakršne koli članarine. Enostavno vstopite v arheološki park, zagrabite zanimivo čtivo ali ga prinesete kar s seboj, vzamete ležalnik in si izberete svoj prostor. Edino pravilo je, da se knjig ne odnaša iz parka, torej niti na bližnjo plažo, seveda pa nikakor ni prepovedano branja za trenutek odložiti, steči v morje in se vrniti pod drevesne krošnje. »Tudi v prihodnje knjig ne bomo dovolili odnašati na plažo, ker je knjižnica zamišljena brez izposoje. Če bi to dovolili, bi to pomenilo veliko večje tveganje, da bi gradivo izginjalo. Tisti, ki jim knjig ne uspe prebrati v eni sapi, si lahko s kazalko označijo stran, na kateri so ostali, in se kasneje ali naslednji dan vrnejo,« sistem pojasni dr. Irena Lazar, ena od idejnih snovalk projekta, tudi dekanka koprske fakultete za humanistične študije. Strokovna sodelavka Inštituta za dediščino Sredozemlja Ivana Pintarič pa primakne: »Ne bomo dovolili, da nekdo pride sem samo poležavat, to ne bo podaljšek plaže, ampak lokacija za tiste, ki imamo strast do branja.«
Zaradi dobrega sodelovanja inštituta z Mestno knjižnico Izola se je ideja za projekt porodila že pred nekaj leti, oporna točka pri navdihu pa je bila seveda zdaj že vseslovenska akcija Knjižnica pod krošnjami. »Mnogi se doma nimajo možnosti usesti na vrt in brati med zelenjem. Namen je torej ljudem, ki želijo združiti bralno kulturo z naravo, ponuditi prostor za aktivnost, ki nič ne stane,« poudarja Lazarjeva.
A opozarja, da nikakor ne gre za naključno nametane knjige, temveč je v ozadju želja – glede na to, da je knjižnica v arheološkem središču – obiskovalce prek pisane besede tudi poučiti o kulturni dediščini. Tako so na policah predvsem dela s področij arheologije, zgodovine, umetnosti ali turizma za odrasle in otroke, a ne manjka poezije in romanov, dostopno pa je tudi čtivo v nekaterih tujih jezikih, kar je na takšni turistični lokaciji skorajda nujno. Večino knjig in publikacij sta odstopila izolska knjižnica ter Inštitut za dediščino Sredozemlja, plažno branje je bolj ali manj prineseno kar iz domačih zalog sodelavcev, del »fonda« pa je nastal tudi s pomočjo donacij.
Po potrebi podaljšan urnik
Kot zatrjujeta sogovornici, je bil dosedanji odziv izjemno pozitiven, saj so prejeli že številne pohvale na račun ideje. »Prvi dan jih je kar nekaj prišlo zgolj iz radovednosti, predvsem preverjat, ali je res vse zastonj in ali imamo res dnevno sveže časopise. Nekateri pa so sedaj postali že redni obiskovalci,« prve utripe izpod oljk opiše Ivana Pintarič. Kar nekaj pozornosti je projekt zbudil med člani izolske knjižnice, sicer pa med knjižne police zaidejo predvsem kopalci in mimoidoči sprehajalci. Ker se je novica raznesla po okoliških hotelih, računajo tudi na zanimanje tujih turistov. Vselej pa je naval največji ob večernih urah, ko se ozračje nekoliko ohladi. Zaradi bralne vneme je včasih urnik celo nekoliko podaljšan, v najbolj vročih urah pa si je prostor za branje treba poiskati kje drugje.
Med našim obiskom arheološkega parka smo naleteli na družino iz okolice, ki je prišla raziskat teren, a vsi štirje člani so zatrdili, da se bodo zagotovo še velikokrat vrnili. »Brati na tako lepi lokaciji je prav gotovo poezija. To je zelo nevsiljiv način, kako pritegniti ljudi h knjigam,« razmišlja moški glas, ki se mu izbor knjig ne zdi tako pomemben kot samo okolje. Njegovo partnerico je pritegnila ideja, da je ob plaži ponujena možnost izbiranja različne literature, še posebno mamljivo se ji zdi sveže časopisje, najmlajši družinski članici pa sta odprli ušesa ob informaciji, da so na voljo tudi stare številke revije Ciciban, v katerih lahko rešuješ uganke.
Za zdaj obiskovalci bolj posamično kapljajo, a sta Lazarjeva in Pintaričeva prepričani, da se bodo ljudje s časom navadili na branje pod streho neba in jih bo zato prihajalo vse več. V načrtu je postopna nadgradnja programa, denimo z urami pravljic ali literarnimi večeri, prihodnje leto pa naj bi bralce pričakali tudi številni novi naslovi.