Zloglasen sovjetski voditelj Josif Stalin ni bil le paranoičen tiran, ampak tudi presenetljivo strasten bralec. Njegova zasebna knjižnica je štela okoli 20.000 knjig. Med branjem je rad pisal opombe na robove strani – z rdečimi, modrimi ali zelenimi svinčniki. Nekatere zapise je podčrtaval, druge zasmehoval, tretje preklinjal. Bolj kot sprostitev je bilo branje zanj bojno polje idej.
Znano je, da si je Stalin v zvezi s svojimi bralnimi navadami zadal ambiciozen cilj – vsak dan prebrati od 300 do 500 strani. Ko je leta 1953 umrl zaradi kapi, je obležal ravno v svoji knjižnici. Njegove opombe razkrivajo celo paleto enoznačnih odzivov: od navdušenih »da-da«, »točno tako« in vse do »neumnost«, »govno«, »sranje« ter celo »spizdi«. Še posebej neizprosen je bil do slovničnih napak, ki jih je popravljal z rdečim pisalom.
Geoffrey Roberts v knjigi Stalin's Library (Stalinova knjižnica) opozarja, da diktator ni samo veliko bral, ampak je tudi »bral po svoje«, pogosto skozi kalup svoje lastne neizprosne presoje. Bral je o psihologiji otrok, športu, religiji, sifilisu, hipnozi, literaturi. Med najljubšimi pisci so mu bili Turgenjev, Dostojevski, pa tudi Marx, Lenin in ostali najbolj znani ideološko podkovani avtorji. Sovjetski pesnik Demjan Bedni se je celo pritoževal, da mu je Stalin vračal knjige z mastnimi prstnimi odtisi.
Inženirji človeške duše
Leta 1934 je Stalin nekoliko poetično izjavil, da so pisatelji »inženirji človeške duše«. Do piscev je imel precej ambivalenten odnos. Po eni strani jih je občudoval, obenem pa je od njih zelo jasno pričakoval, da morajo biti v njegovi ideološki mašineriji koristni in neproblematični.
Svoje bližnje je rad silil k branju. Posvojenemu sinu je podaril Robinsona Crusoeja z voščilom, naj odraste v zavednega boljševika, hčerki Svetlani pa zgodovino Komunistične partije. Ta je kasneje priznala, da je ni nikoli prebrala, saj se ji je zdela strašno dolgočasna. Sergo Berija, sin Stalinovega varnostnega komisarja Lavrentija Berije, je trdil, da je Stalin ob obiskih pri ljudeh iz svojega ožjega kroga pogosto stopal v njihove knjižnice in začel odpirati knjige, da bi preveril, ali so jih dejansko prebrali.
Po Stalinovi smrti je svoj konec dočakala tudi njegova knjižnica. Knjige so se porazgubile, knjižnica je v njegovi zapuščeni dači začela propadati. Tisto, kar je ostalo, je kasnejšim raziskovalcem ponudilo vpogled v um človeka, ki je s knjigami krojil ideologijo, politiko in strah. Avtor Geoffrey Roberts je za Guardian povedal: »Če sledimo načinu, kako je Stalin bral knjige, lahko vsaj bežno uzremo svet skozi njegove oči. Morda ne moremo pogledati naravnost v njegovo dušo, si pa lahko vsaj nadenemo 'njegova očala'.«
