Sabina je ljubezenski roman »z napako«. Avtor neprestano domiselno krši konvencije žanra, s tem pa, paradoksalno, roman v žanru le utrjuje. Za začetek je tu njegova izbranka, mladostna zatreskanost, ki traja – glede na romaneskni čas – že vsaj dvajset let. Za Kosmota je Sabina utelešenje popolnosti in v protagonistovi predanosti do izbrane dame je nekaj trubadurskega. Obsipa jo le z najbolj laskavimi izrazi, zanj je »boginja«, »sanjska deklica«, obdana s »sončno avro, s katero slehernemu človeku pozlati dan«, skratka »angel«, ki je po nekem čudnem naključju pristal na zemlji. Po opisu sodeč so Laure in Julije v literarni zgodovini le blede sence Kosmotove Sabine in bi v senci tudi ostale, če ne bi dejanja temačnega objekta poželenja kazala povsem drugačno sliko. Sabinin značaj in njeno ravnanje sta v očitnem – in komičnem – nasprotju s Kosmotovim slavospevom: njegova muza je muhasta, trmasta, spremenljiva kot aprilsko vreme in posebej nadarjena za stari ribiški »potegni-spusti« trik. Protagonista zasipa s pretirano pozornostjo, ko ima občutek, da se je je naveličal, in ga zavrne vsakič, ko ji on na pladnju ponudi svojo ljubezen. A namesto da bi takšne igrice junaka dokončno odbile, njegova predanost ne popušča in tudi ko o Sabini piše v nikalni obliki, s tem le potrjuje njeno prisotnost v svojih mislih.
Približno tretjino romana zaseda komično poročilo o zgodah in nezgodah treh pajdašev na izletu v Bolgarijo. Dogodek na videz nima prave povezave z glavno narativno linijo, vendar sumljivo spominja na tekste iz obdobja romantike, kjer se junak, da bi pozabil svojo ljubezen, odpravi na dolgo potovanje, ki se seveda izkaže za jalovo tudi v Sabini. Kljub temu, da je izbranka fizično odsotna, protagonist neprestano misli nanjo, jo išče v obrazu neznank in pridno čaka, da ga blagovoli poklicati. Tragikomičnost junakove ljubezni (in »napaka« v žanru) je v tem, da se svoje zaslepljenosti povsem zaveda, vendar v njej vztraja ravno zato, ker ve, da je neuresničljiva in zato zanj ne predstavlja prave nevarnosti. Omogoča mu, da svoji izbranki ostane (platonsko) zvest, obenem pa lahko nemoteno žuli dalje svojo samoto. Podton Kosmotovi in Sabinini zgodbi v romanu predstavlja vseprisotni facebook, emblem njunega odnosa. Med opisovanjem angažiranosti slovenskih vstajnikov na facebooku in dejansko udeležbo protestov zeva podobna razlika kot v junaku: na eni strani strastna angažiranost, ko gre za udobno lajkanje pred ekranom, na drugi zgovorno obotavljanje, ko bi bilo treba udobni stolček zamenjati za teptanje asfalta.
Roman je pravzaprav napisan na način, ki daje vedeti, da do združitve obeh skrajnosti – dvojine in samote – ne more priti. Odločitev za Sabino nujno pomeni izgubo samote in miru, po katerih hlepi avtor, in obratno. Zatekanje v platonizem je zgolj začasna rešitev, ki jo mora ena ali druga stran na tak ali drugačen način prekiniti, kar se tudi zgodi. Prekinitev pa se ne zgodi le na ravni zgodbe. Roman Sabina je nenazadnje mogoče brati kot svojevrsten izraz in dokaz ljubezni, obenem pa tudi proces »od-čaranja«, ki naznanja, da se obdobje zamaknjenosti zaključuje. Verjetno.
