Od junakov sta tu najprej Slovenca, zavedni Andrej, neizpolnjeni matematični genij, in Nataša, nadarjena, a v fašizmu nezaželena pianistka, ter njuna neizživeta ljubezen, polna zamer. Nato vzporedno še Eugenio in Ernest, italijanski pesnik in ameriški pisatelj, med politiziranjem se zamotita z resnico v vinu. Dekleva je natančen pri upodobitvi Andreja – ta hazardira samo, ko okoliščine nadzoruje razum, sicer ga v življenju tare povprečnost. Pomenljivo zadovoljivi so tudi pogovori obeh sicer površneje opisanih boemskih barskih kameradov. Z manj domišljije ukalupi avtor Natašo, ki svojo svetovljansko polnokrvnost po nepotrebnem (v duhu časa?) »dokazuje« kot »spogledljivka«, »dobrikajoča se mucka«, »brezglava avša«. Osamljeno se bo (vrhunskemu talentu navkljub) postarala predvsem ob misli, da je brez pravega moškega, ki bi jo, pokončnoud, ne »pribil na križ, ampak na svoj srp in kladivo«.
Jezik romana je torej pesniško gibek, bralca ne teži z arhaizmi, podobje Dekleve je sočno in živo. Tudi že pretirano, saj delujejo razne »beločnice, poškropljene s poželenjem makove barve«, pa namigi na Kosovela, Pounda in druge umetniške tiče le kot neizpolnjene, izumetničene obljube literarnega zgodovinarja. Dekleva je spretno speljal osebne izkušnje junakov v enotno pripoved, pripazil je, kolikor je šlo, da mu ne zavre jezik od vročega ritma, dovtipno se je pošalil iz meščanske klase, a je pozabil na domnevni fokus romana, skupno zgodbo narodnega odpora proti fašističnemu nasilju, ki je vmes spontano odtaktizirala v prazno. Kot vsi tisti dobro zastavljeni, a neprevidno izpeljani romani iz bralčevega spomina.
