S Sulo iz istoimenskega drugega romana (1973) Morrisonova, leta 2012 nagrajena tudi s prestižno ameriško Medaljo svobode, ustvari žensko dvajsetega stoletja. »Tam zunaj je, neodvisna, neobvladana in neobvladljiva. Črnka novega sveta. Je neke vrste izobčenka: tega ne bo več prenašala. Na voljo je svoji lastni domišljiji. Zgodbe drugih ljudi, pravila drugih ljudi niso njena. Sula je taka, da te prisili, da si sam zase določiš lastna pravila.« Če je navedeno tematiko avtorica pripeljala do ekstrema v svojem najodmevnejšem romanu Ljubljena (1987, slovenski prevod smo dobili leta 1993), je v romanu Milost (2008, slovenski prevod leta 2010) skrb matere-sužnje do svojega otroka »rešila« z na pogled prav tako krutim, v resnici pa »milostnim« načinom. Potem ko se Sethe iz Ljubljene po zaničevanja in izkoriščanja polnem življenju sužnje odloči raje ubiti svoje otroke, kot pa jih prepustiti lovilcem sužnjev in jih s tem obsoditi na življenje, kot ga je živela sama (pripoved je nastala po resnični zgodbi črnske sužnje Margaret Garner, v kateri je Morrisonova iskala odgovor na vprašanje »notranje nuje« Medejinega motiva), v Milosti proda svojo hčerko nekomu, v čigar očeh je razbrala človeškost. In če je bila Sethina odločitev »prava, vendar do nje ni imela pravice«, je kasnejša odločitev sužnje za prodajo hčerke z namenom, da deklici omogoči boljše življenje, kot ji ga lahko ponudi sama, bila tako »prava« kot »pravična«.
Avtoričin zadnji, kratek roman Domov prav tako postavi v ospredje Afroameričanko, žensko, četudi se morda sprva zdi drugače. Zgodba je postavljena v petdeseta leta minulega stoletja, v čas korejske vojne, ko so Združene države prispevale skoraj 90 odstotkov vseh vojakov južnokorejskih sil, ki so jih podpirali Združeni narodi, in v čas izvajanja medicinskih poskusov belcev nad Afroameričani. Uvaja ga zgodba o temnopoltem veteranu Franku Moneyu, ki ga v bolnišnici preganja posttravmatski stresni sindrom. Prejme pismo ženske z imenom Sarah, naj se čim prej vrne v rodno Georgio in reši mlajšo sestro Ycidro oziroma Cee, ki je v življenjski nevarnosti. Druga vzporedno potekajoča zgodba, ki razen pripovedne niti zamenja tudi prvoosebnega pripovedovalca in je od prejšnje razmejena s kurzivo, razkrije v položaj žrtve postavljeno mlado Afroameričanko, ki jo njen beli delodajalec, zdravnik, zlorablja za medicinske poskuse in jo na ta način skoraj pogubi, zanesljivo pa oropa materinstva.
Frank se požene v beg k sestri in jo, nezmožen rešiti sebe, reši pred izkrvavitvijo ter pripelje na njun osovraženi dom, kjer jo prepusti v skrb samostanskim sestram in zdravljenju na svojevrsten način. A ko se bralcu zdi, da bo avtorica po tem realističnem okvirju globlje vstopila v zgodbo, se umakne. Namesto tega realizem oplemeniti z dvema eksperimentoma, na formalni in motivni ravni, ki sta bolj estetske narave. Frank večkrat ugovarja pripovedovalcu iz prejšnjih poglavij, pojav skrivnostnega moža, ki se kot nekakšen duh v značilni gizdalinski opravi prikaže ob ključnih dogodkih in izgine, pa je preveč neoprijemljiv, da bi zgostil zgodbo. Tako +bralca v drugem delu romana preplavi občutek, da je Morrisonovi za globlji vstop v problematiziranje teme zmanjkalo pisateljske volje, s čimer je v neprizanesljivi zgodbi, še vedno tipično njeni, prizanesla tako sebi kot bralcem.
