Bolje založene knjigarne te dni že ponujajo novi slovenski prevod Korana iz arabskega izvirnika, ki je delo prevajalcev Mohsena Alhadyja in Margit Podvornik Alhady. Prevod, ki ga je izdala založba Beletrina, nedvomno pomeni veliko obogatitev slovenskega jezika, ki je bil doslej edini uradni jezik Evropske unije brez celovitega prevoda iz originala. Zadnje desetletje so nam bili na voljo le prevoda Korana iz bosanščine in angleščine ter komentirani izbor odlomkov.
A ne gre povsem brez zapletov: kljub velikemu trudu založbe prevod ni prejel certifikata uradnega prevoda, saj ne izpolnjuje teoloških kriterijev, kot pravi Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji. Poleg tega prevod prihaja z nekaterimi pravopisnimi posebnostmi, ki jih jezikoslovci tako rekoč enotno vidijo kot samovoljne in pravopisno napačne.
Zamujanje brez posledic
Založba Beletrina se je s projektom prevoda Korana dodobra namučila, saj ga je začela že leta 2002 in zanj do leta 2005 od ministrstva za kulturo prejela skupno 31.296 evrov; v ta namen je uspešno kandidirala na treh različnih razpisih. Številne revizije, strokovni pregledi in usklajevanja so prvotno odobren znesek javnega sofinanciranja potrojili, poleg tega je založba z dokončanjem projekta več let zamujala, četudi je bil sam prevod dokončan že leta 2004, kot pravijo na ministrstvu. Realizacijo je zadrževala Islamska skupnost v Republiki Sloveniji, saj je sklep o financiranju vseboval tudi določbo, da mora prevod nastati v sodelovanju z njo.
A kljub dolgotrajnemu usklajevanju prevod danes nima certifikata islamske skupnosti, kar pomeni, da so bila vložena dodatna sredstva in dodaten čas vsaj v tem oziru zaman. Poleg te pomanjkljivosti prinaša novi Koran tudi prevodno-pravopisne rešitve, ki med jezikoslovci žanjejo vse prej kot navdušenje. Kljub vsemu Beletrina (do pred nedavnim Študentska založba) zaradi zamujanja pri dokončanju projekta in prekršitve prvotnih pogodbenih določil ni utrpela nobenih posledic bodisi v obliki vračila sredstev bodisi v obliki omejitev pri kandidiranju na razpisih financerja, ministrstva za kulturo, ali Javne agencije za knjigo.
Al' prav se piše Alah ali Allah?
Prevod zbuja največ pozornosti zaradi načina zapisa islamskega boga, ki sta ga prevajalca zapisala z Allah, četudi njegovo ime v slovenščini standardizirano prevajamo in pišemo kot Alah. Podomačevanje izrazov iz tujih jezikov in prečrkovanje iz tujih pisav definira Slovenski pravopis, ki glede prečrkovanja arabske pisave pravi, da namesto dvojnih soglasnikov jemljemo enojne. Prevajalca sicer pravilo poznata, a kot pojasnjujeta v spremnem besedilu, sta se za zapis Allah odločila glede na ključnost besede v izvirniku ter glede na prevode v slovanske in druge evropske in svetovne jezike.
Njuna odločitev je pritegnila pozornost jezikoslovcev, ki ugotavljajo, da je utemeljitev te odločitve šibka. Ime Alah pišejo z enojnim »l« ne le v slovenščini, pač pa tudi v slovaščini, beloruščini, hrvaščini, srbščini in makedonščini, z dvojnim »l« pa v bosanščini, ruščini, ukrajinščini, bolgarščini, poljščini in češčini, ugotavlja dr. Silvo Torkar z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Od neslovanskih jezikov pišejo ime Alah z enojnim »l« tudi v španščini, litovščini, gruzinščini in še nekaterih drugih. »Pisanje z enojnim 'l' potemtakem ni nekakšna slovenska pravopisna posebnost, zato sklicevanje na tiste jezike, v katerih pišejo Alah z dvojnim 'l', ni upravičeno,« je zapisal Torkar na jezikoslovnem diskusijskem forumu Slovlit.
Prevladala »svetovljanska« drža
Debati na forumu se je pridružil tudi jezikoslovec dr. Janez Dular, ki meni, da je primer »za slovensko jezikovno kulturo do poniževalnosti neokusen«, razlaga pa si ga s splošnejšim odmikanjem od podomačevanja, saj to očitno ni dovolj svetovljansko. Kot primer navaja najmlajšega v verigi angleških prestolonaslednikov, ki ga slovenski mediji vztrajno imenujejo George, četudi smo vse dosedanje angleške kralje dosledno slovenili; po kralju Juriju bi tako nekega dne utegnili dobiti kralja Georgea. Dular si zastavlja vprašanje, ali se bomo v prihodnosti odpovedali tudi podomačenim Jezusu, Jahveju, Mariji in Budi. »Zapis Allah z geminato bi bil morda pogojno sprejemljiv kot citat v kaki filološki razpravi, ne pa v besedilu, namenjenem splošni rabi,« še meni Dular, ki je prepričan, da bi bil moral prevajalsko samovoljo omejiti urednik založbe.
Aleš Šteger v imenu založbe pravi, da je prevod strokoven, terminološko premišljen in stilistično kvaliteten. »Šel je skozi številne revizije in dolgo desetletje, v katerem se je kalil, mu je koristilo. Vsak prevod seveda predstavlja vrsto odločitev prevajalcev in strokovnjakov, ki so pri prevodu sodelovali. Te odločitve bodo nedvomno zaznamovale bodoče tolmačenje Korana, javno rabo posameznih izrazov in ne nazadnje vse prihodnje prevode Korana.«