Pisateljica in prevajalka Agata Tomažič je bila dolga leta novinarka časopisa Delo. Pisala je predvsem reportaže ter pokrivala kulturo, dokler se ni leta 2016 poslovila od novinarskega poročanja in pristala na drugi strani. Danes je zaposlena na ZRC SAZU, v službi za predstavitev raziskovalnih rezultatov, kjer ima še vedno stik z mediji in si jo novinarji zapomnimo po prijaznih, vedrih, včasih šaljivih elektronskih poštah. Kot svež pisateljski glas se je proslavila leta 2015 z zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki, svoj prvi roman Tik pod nebom je objavila leta 2017, njen najbolj svež pa je kriminalni roman Čmrljev žleb, ki je izšel pri založbi Goga in se dogaja v izmišljeni podalpski vasici Strmčnik. Temu »vlada« nepopustljiva, stara matriarhinja Vera, zaslužna, da je Strmčnik postal največji smučarski biser daleč naokoli. A ko se sneg stopi, se pokaže marsikaj. Med drugim truplo v avtu.

Ali po vseh teh letih kaj pogrešate žurnalizem, vas še kdaj zamika, da bi se vrnili?

V resnici me niti malo ne mika. Ravno 12. marca 2020, ko so razglasili epidemijo in zaprtje, sem z velikim olajšanjem pomislila, kakšna sreča, da nisem več v novinarstvu. Takrat ste se novinarji sicer znašli in kaj naredili tudi iz pisarne. Nisem si mislila, ampak zdaj sem tudi jaz ena tistih, ki pravijo, da je to super poklic, ko si mlad. Spoznavaš ljudi, naučiš se delovnih navad in dela pod pritiskom. Saj tamle sedi ena novinarska legenda, Ervin Hladnik - Milharčič, ki ga neizmerno spoštujem. Ko sem ga zagledala tu, je bil moj prvi odziv, kako mi godi, da zahajava v iste kavarne. To ponazori, koliko ga imam v čislih. Biti novinar kot Ervin je super, to bi mogoče celo mene mikalo, a Ervin je en sam.

Vesela sem bila, da sem se znebila te prisile v novinarstvu, dostikrat se namreč pogovarjaš z ljudmi, ki so dolgočasni. Ki ne samo, da nimajo kaj povedati, ampak tega niti ne znajo ali pa celo govorijo stvari, ki so napačne. To me je vedno tako jezilo. Obenem si kot novinar zavezan k resnicoljubnosti in moraš napisati vse, kar si slišal. Po svojem prestopu sem si iz neke objestnosti popolnoma dala duška. Kot otrok, ki mu najprej dvajset let moriš, da ne sme skakati po lužah, potem pa ta otrok zraste, si kupi gumijaste škornje in začne skakati po lužah. Ta otrok sem jaz.

Čmrljev žleb je vaša prva kriminalka. Zakaj ste si za kraj zločina zamislili ravno zasneženo, prikupno vasico?

Zgodba je zrasla iz pripovedi, ki si jih pripoveduješ na žičnici oziroma sedežnici. Sploh če te je strah višine, poskušaš svoje misli usmeriti drugam. Če smučaš v Avstriji, naletiš na veliko čudnih likov. Tam sem vrsto let bivala v družinskem hotelu v zelo lepi, idilični vasi. Za začetek ni bilo moških, ta hotel so vodile same ženske. Gospa na recepciji je bila zelo »gajstna«, koščena in posušena kot mumija. Zlagoma smo odkrili še njeno mamo, ki je delala v kuhinji in je bila še zelo pri močeh. Bil je tudi sin, ki je bil videti čisto v redu, ampak nič ni delal in me je zelo spominjal na kukavice, ki podtikajo svoja jajca drugim ptičem; smo že spet pri tem. Kukavičji mladiči so ogromni, in potem vidiš, kako recimo vrabec ali kakšen še manjši ptič, revež, krmi enega, ki je trikrat večji od njega. Takšen je bil ta sin. Popolnoma odrasel in popolnoma nesposoben. Tiste ženske so vse vodile same in meni se je to zdelo strašno bizarno, takoj sem začela razmišljati, kaj je vzrok. V tisti vasi je dejansko obstajala nagradna igra, da so zakopali avto za turiste, da bi ga spomladi, ko bi pogledal iz snega, kdo od obiskovalcev odkril. Potem sem pomislila, le kaj vse nato v tem avtu najdejo.

Navdih za kriminalko ste našli
tudi v črni kroniki.

Na vzhodu Slovenije se je nekoč res zgodilo nekaj podobnega kot v Čmrljevem žlebu. Zakonski par je imel uspešno podjetje, nakar se je mož zapletel v mreže iger na srečo, podlegel hazardu in zadolžil podjetje. Tako ni bil ogrožen le družinski posel, temveč številna delovna mesta in s tem cela vas. Potem se je zgodilo, da je gospod prikladno umrl in še danes ni čisto razjasnjeno, kako. To se mi je zdelo kar zanimivo.

Kako to, da ste na čelo zgodbe postavili neizprosno matriarhinjo, lastnico slavnega hotela, ki se je sleherni Strmčan boji ali jo spoštuje, največkrat pa oboje?

Matriarhat v resnici sploh ni tako iz trte izvit. Mame so v Sloveniji precej pomembne. Konkretno sem se pri tej zgodbi navezala na generacijo žensk, ki jim je pripadala moja pokojna babica. Kot otrok sem veliko časa preživela z njo. Ravno tukaj, v kavarni Union, se je dobivala s svojimi prijateljicami; včasih sem jo smela spremljati. Njej se je zgodilo to, kar se je takrat veliki večini, da med vojno moža ni bilo in se je morala znajti sama. Dedek je bil interniran v taborišče, ki ga je preživel tudi zaradi svojega znanja tujih jezikov. Ko se je vrnil, je zbolel za tuberkulozo in ji podlegel, ker ni bilo mogoče dobiti penicilina. To je še ena zgodba, ki se je bom morda kdaj lotila. Moja babica je potem nadaljnjih šestdeset let preživela brez moža, tako kot njene prijateljice. Če že niso ovdovele, so pa možje delali kje v tujini, v času neuvrščenih tudi v Afriki. Te gospe so bile čudovite, elegantne in zelo svojeglave. Pravzaprav nobeni ni bilo namenjeno, da se bo zaposlila, da bo s svojim delom prispevala v družinski proračun, a se je po koncu vojne zgodilo prav to. Kar sicer ni nič narobe, visok delež zaposlenih žensk je ena boljših pridobitev socializma.

Kriminalka se ukvarja tudi z
vrednotenjem človeškega življenja
v posameznih režimih, kakor tudi
s še vedno občutljivo temo o domobrancih in partizanih.

V resnici je človek vedno človek, ne glede na režim. Najhuje je, da v vsakem režimu obstajajo ljudje, ki so izmuzljivci, podlasice, in to so večinoma isti. Deloma so to zgodbe, ki sem jih tudi doma poslušala; kaj so komu vzeli z nacionalizacijo, kaj je bilo komu vrnjeno. Ampak to je pač naša realnost. O domobrancih sem izvedela iz druge roke, teh nismo imeli v družini. Verjamem, da so se nekateri odločili za to, ker niso imeli druge izbire, veliko jih je bilo mobiliziranih v nemško vojsko ipd. Stvari niso črno-bele, zgodbe o povojnih pobojih so grozljive. Navsezadnje sta v drugi svetovni vojni umrla oba izvrstna pesnika z ene in z druge strani, Karel Destovnik-Kajuh in France Balantič, oba ubita v cvetu mladosti, kar je obžalovanja vredno. Ne smemo se pretvarjati, da tega ni bilo. Toda danes nekatere politične stranke skušajo igrati na to karto, prav grebejo po preteklosti, kar je kontraproduktivno. Če si res želimo umiriti duhove in doseči neko spravo, bi morali k temu pristopiti veliko bolj konstruktivno in ne vleči zamer, frustracij v nedogled. Dostikrat o krivicah tožijo ljudje, ki so se v prejšnjem sistemu odlično znašli in so še danes gmotno dobro preskrbljeni, najbolj smešno pa je poslušati mularijo, rojeno leta '82 ali '90, ki govori o tem, kako jih je komunizem pri karieri oviral.